Treking GR-20 na Korziki - 18.7- 26.7.2015

Uvod

1. Korzika

Korzika je za Sicilijo z 25.700 km2, Sardinijo z 24.090 km2 in Ciprom z  9.251 km2 četrti največji otok v Sredozemskem morju. Meri  8.682 km2, kar je za slabo polovico Slovenije (20.273 km2).  Kljub tej velikosti pa na njej stalno prebiva le okrog 260.000 prebivalcev, kar govori, da je otok zelo redko naseljen.  Otok pripada Franciji, čeprav je geografsko bliže italijanski obali (83 km do Livorna in 180 km do Nice). Na jugu je Korzika le 12 km oddaljena od Sardinije, loči ju Bonifacijev preliv. S severne strani otok obliva Ligursko morje, z južne oziroma vzhodne  strani pa Tirensko morje.  Otok meri v dolžino od severa proti jugu 183 km, v širino pa dobrih 80 km. Po otoku so speljane številne ceste, pa tudi ozkotirna železniška proga med Bastio in Ajacciom.  

Večja mesta na otoku so Ajaccio (65.000 prebivalcev), Bastia (43.000), Porto Vecchio (11.000),  Corte (7.000). Turistična mesta so še Calvi, Porto, Bonifaciu. Med največje turistične zanimivosti sodi zaliv pri vasici Porto, v katerem je naravni rezervat Scandola, ki je uvrščen  v svetovno dediščino pod varstvom UNESCA.  Druga naravna zanimivost v tem zalivu so Calanches of Piana, rdečkaste skalnate tvorbe. Ves zahodni del otoka spada v narodni park Korzike (Parc Naturel  Regional de Corse).  Zanj so značilne številne redke rastline in živali (mufloni, divje svinje, nekatere vrste ptic). 

V zgodovini je Korzika menjala več gospodarjev. Sprva je bila pod političnim vplivom Kartagine,  od katere jo je prevzela Rimska republika  in kasneje Bizantinsko cesarstvo. Po propadu cesarstva je leta 1282 oblast prevzela Genovska republika in jo obdržala vse do leta 1768, ko jo je obubožana morala odstopiti Franciji. Korzika se je ves čas svojega obstoja bojevala za samostojnost, a ji do danes to še ni uspelo. Njihova najbolj pomembna osebnost poleg Napoleona Bonaparteja, ki je bil rojen na tem otoku, je gotovo general  Pasquale Paoli, ki se je v 18.stoletju bojeval za neodvisnost otoka. Z njim je povezana tudi slovita "mavrska glava", ki je danes simbol tega otoka in jo vsebujeta tudi grb ter zastava otoka.

2. pohodniška pot GR-20

Že iz številke v oznaki GR-20 lahko sklepamo, da je francoskih pohodniških poti ("Grandes Randonnees") več.  Najbolj znane med njimi so tiste, ki vodijo iz Francije proti Santiagu de Compostela in po katerih popotniki hodijo že vse od 10.stoletja dalje. Romarska pot GR-60, znana pod imenom Via Podensis, vodi od Ženeve preko Francije do Roncevallesa na obronkih Pirenejev. Ostale romarske poti na območju Francije so še GR-34, GR-70 in GR-223.  Pot GR-10 vodi preko Pirenejev od Atlantika do obale Sredozemskega morja. Poti so označene z belo in rdečo črto, rdeča je spodaj.  Za najlepšo in morda tudi najbolj zahtevno med vsemi  pa velja prav GR-20. Korziško ime za to pot je Fra Li Monti, kar v korziškem jeziku pomeni "preko gora".  Seznam GR poti v Franciji

Pohodniška pot GR-20 ("Grand Randonnee 20"),  ki vodi med korziškimi vršaci,  velja po mnenju Lonely Planeta in National Geografica za enega izmed najlepših trekingov na svetu. Celotna pot je dolga približno 180 km, na njej pa je potrebno premagati skoraj 10.000 m vzponov. Pot je razdeljena na 15 dnevnih etap.  Prične se v vasici Calenzana na severozahodu otoka, v bližini mesta Calvi,  vodi diagonalno proti jugovzhodu otoka in se konča v vasici Conca, ki je v bližini pristanišča Porto Vecchio.   Pohodniško pot vsako leto obiskujejo trume pohodnikov iz celega sveta. Najboljši čas za obisk poti sta meseca junij in september, ko ni več snega,  ni preveč vroče in ni prevelike gneče po planinskih kočah. Glavni   naval pohodnikov je v mesecih julij in avgust. Takrat le stežka dobiš prenočišče na skupnih ležiščih v kočah  ali v šotorih, ki jih oddajajo za spanje pri kočah. Veliko pohodnikov s seboj nosi lastne šotorčke.  

3. priprave na treking

Za treking sem izvedel povsem slučajno, ko sem  bil sredi maja  2015 v Španiji na pohodu od Malage proti Cordobi. Brskal sem po internetu za prenočišči ob poti Camino Mozarabe. Google mi je serviral reklamno obvestilo agencije Lifetrek, da organizirajo treking po eni izmed najlepših pohodniških poti na svetu, po GR-20 na Korziki. Zastrigel sem z ušesi, kliknil na povezavo na spletno stran agencije in na dušek prebral vse o tem potovanju. V trenutku sem se odločil. To pot bom prehodil, pa če me vrag vzame!  Takoj sem se po e-mailu prijavil pri agenciji in že čez nekaj ur mi je vodnica potovanja Nina s prijaznim obvestilom potrdila, da bo počakala na plačilo akontacije do 18.6., ko sem se nameraval vrniti v Slovenijo. Iz Španije namreč nisem mogel opraviti vplačila preko Klika, ker na tablici pač nimam nameščenega certifikata NLB.  Čez par dni sem prejel obvestilo, da bo dne 18.6.2015 ob 19.uri organiziran informativni sestanek za udeležence popotovanja  in sicer na sedežu agencije v Kranju. Tega dne sva se z Danico vračala z letalom iz Seville preko Barcelone do Trevisa, nato pa z GoOptijem v Ljubljano. V Trevisu naj bi pristali ob  13.30 uri. GoOpti ima odprto okno v razponu 4 ure. Naju bodo pobrali pravočasno, da se lahko še udeležim sestanka? To pot sem imel srečo. Voznik GoOptija naju je pobral že ob 14.uri in ob  17.uri sva bila doma pri Danici. Zmetala sva umazane cunje iz nahrbtnikov, se na hitro stuširala in že je bilo treba v Kranj. Garmin nama je pomagal najti pravo ulico, parkirni prostor pa sva morala poiskati sama. 

Na sestanku se nas je znašla kar večina bodočih sopotnikov, manjkala je le Ljudmila.  Pozdravila nas je vodnica Nina, ki se je najprej predstavila. Povedala je, da je planinska vodnica, zaposlena pri tej agenciji in da je na pot GR-20 na Korziki že vodila eno skupino, septembra prejšnje leto.  Opisala je osnovne značilnosti trekinga. Povedala je, da pot ni ravno lahka, ni pa tudi prezahtevna za ljudi, ki imajo vsaj nekaj izkušenj s hojo po hribih. Izjema je le približno 200 višinskih metrov dolg (visok!) sestop Cirque de Solitude v bližini vrha Punta Minuta (z 2.556m tretji najvišji vrh Korzike).  Sicer je sestop zelo dobro varovan z verigami in lestvami,  vendar je objektivno nevaren zaradi padajočega kamenja. Zgolj zaradi tega odseka bi bilo priporočljivo s seboj vzeti tudi alpinistične čelade.   Pokazala nam je nekaj fotografij s tega trekinga. Seveda smo vsi udeleženci sestanka dobili le še večjo željo, da bi čimprej krenili na pot, saj so slikce prikazovale res veličastne planinske prizore. Le dva izmed udeležencev sestanka sta takoj ugotovila, da bi bila pot zanju pretežavna in sta se odločila, da bosta raje še nekaj časa pohajala po slovenskih gorah, preden bosta dovolj pripravljena  za GR-20. Na koncu sestanka smo udeleženci potovanja podpisali pogodbo o organiziranju potovanja na Korziko, v kateri so bile opredeljene obveznosti organizatorja potovanja  in vse storitve, ki jih organizator potovanja zagotavlja udeležencem.  Določena je bila tudi cena potovanja - 895 eur.  Vodnica Nina nam je razdelila še program trekinga, v katerem so bile opisane dnevne etape ter  seznam opreme, ki jo bomo potrebovali na poti. 

Seznam je bil razdeljen na dva dela - oprema, ki jo bomo potrebovali za kampiranje v dolini in oprema, ki jo bomo nosili s seboj na trekingu.  Doma sem skrbno pregledal seznam in mu v glavnem zvesto sledil,  le nekaj manjših stvari sem ocenil kot nepotrebne in jih izpustil.  V potovalki  se je tako znašla oprema za kampiranje:  armafleks oz. podloga za spanje, šalica, jedilni pribor, dolge hlače, srajca in majice s kratkimi rokavi za potovanje in oglede mest,  nizki pohodni čevlji, dvoje kopalke in brisača za na plažo. Izpustil sem camping stolček, kar sem kasneje obžaloval, saj  bi ga z lahkoto vrgel v kombi in mi ne bi predstavljal nobene obremenitve med potovanjem.  

Čeprav je Nina predlagala največ 35-litrski nahrbtnik, sem se odločil, da bom na pot vzel večjega - planinskega s 60 litri prostornine in možnostjo povečanja še za 15 litrov. Od viška glava (skoraj) nikdar ne boli…Lažje je metati stvari v nahrbtnik brez truda kot pa pri vsakem postanku pazljivo zlagati stvari, da sploh lahko zapreš nahrbtnik. Na en kup sem zložil stvari, ki jih bom oblekel prvi dan na trekingu. Tu so se znašli najprej dobri visoki gojzarji z vibram podplatom,  pohodniške nogavice in aktivna majica, ki odvaja pot in se hitro suši. Pa kratke hlače, spodnje perilo, fotoaparat in denarnica z dokumenti.  Seveda tudi zložljive pohodne palice, te so eden izmed najbolj nujnih pripomočkov na poti, zlasti pri napornih sestopih.  Pozabil sem na pas za dokumente.  

V nahrbtnik sem spravil stvari, ki jih bom potreboval na trekingu naslednje dni:  dva para rezervnega perila in nogavic, dvoje aktivnih majic, dolge planinske hlače, planinsko srajco z dolgimi rokavi, termoflis, anorak, pelerino za dež, lahko spalno vrečo (800g), japonke za v koče, plastenko za vodo 1,5 l, rokavice in zimsko kapo,  kapo s ščitnikom za sonce. Dodal sem še torbico s toaletnimi potrebščinami, kremo za sonce, čelno svetilko, mobitel, polnilce za baterije in mobitel,  žepni nož, tablico Lenovo,  tabletke magnezija, WC papir, rutico za vpijanje potu na čelu. Tako, nahrbtnik je pripravljen. Danica mi je pripravila še par sendvičev za na pot in pripravljen sem bil za odhod.