7. dan, 24.7.2015, do sedla Col di Vergio (1404 m), vzpon na Punta di Tula

7. dan, 24.7.2015, petek: koča Ciutullu di i Mori (1991 m) - Punta di Tula (2142 m) - Castel di Verghio (1404 m) - Porto - Calvi 

800 m sestopa, 300 m vzpona,  4 ure hoje.

Zadnji dan našega trekinga smo pričeli nekaj minut po 6.uri zjutraj. Ko so prvi sončni žarki našli vrh Ghiarghiole, smo še obuvali gojzarje na terasi pred kočo. 

Potem smo se po poti, ki smo jo prehodili že prejšnjega dne, vrnili na sedlo Bocca di Foggialle. Tam smo imeli še star dolg od včeraj - vzpon na Punta di Tulo (2142 m). Uspelo mi je prepričati Roka in Boštjana, da bi bilo dobro skočiti še na ta vrh in pomagala sta mi prepričati Nino, da se ni preveč upirala. Ko smo prišli na sedlo, smo odvrgli nahrbtnike in pograbili samo palice. Za vzpon, ki ne bo trajal niti pol ure, ni bilo potrebno vzeti s seboj niti vode. Nina in Mila sta se odločili, da nas bosta počakali na sedlu, ni se jima dalo že navsezgodaj riniti v melišče. Raje sta občudovali pogled na Paglia Orbo in Tafunatu, ki sta le za slab lučaj oddaljena.

Rok in Boštjan sta se postavila na čelo naše male kolone in zdrvela naprej. Brigita, Marta in jaz smo šli počasneje in vso pot klepetali.   

Nekaj minut čez 7. uro smo že bili na vrhu. Že dolgo nisem bil tako zgodaj zjutraj na kakem dvatisočaku. In še sonce nas je pozdravilo, ko smo se postavili k orjaškemu možicu na vrhu Tule, da bi ovekovečili naš obisk. 

Spustili smo se nazaj na sedlo, si oprtali nahrbtnike in se zopet združeni v eno skupino pričeli spuščati v dolino potoka Golo. Mestoma smo hodili po mehkih zelenih gorskih tratah, drugje po dobro shojeni in markirani poti. Ves čas nas je spremljal bistri potoček Golo, ki se je ustavljal v bistrih tolmunčkih, pa zopet skakljal preko skal in kamenja. 

Med potjo smo prišli še do planšarije Bergries de Radule, kamnite planšarije, ki je stisnjena v kot med stene. Tam je menda moč kupiti dober ovčji sir, a mi se nismo ustavljali. V bližini je tudi večji slap. Sledil je lažji vzpon na pobočja desno nad potokom Golo. V gozdu smo srečali večjo čredo koz. 

Par minut pred pol enajsto uro smo bili na sedlu Col de Verghio. In tam nas je že čakal naš kombi.  Sezuli smo gojzarje in jih vrgli na dno prtljažnika. Svoje so opravili, odslej jih ne bomo več potrebovali. Preobuti v japanke in preoblečeni v sveže majice smo se spravili na vrt hotela. Od tam smo še zadnjič pogledali proti Paglia Orbi, ki kraljuje nad panoramo tega sedla.  

Po odžejanju smo se vkrcali v kombi in se odpeljali proti zahodni obali otoka. Cesta navzdol proti Portu je sicer asfaltirana, a precej ozka in polna ostrih ovinkov. Pod cesto se skoraj ves čas grezi sto in več metrski prepad. Najlepše pri stvari pa je, da ob cesti ni nobene  varovalne ograje. Na nekaterih ovinkih je nizek zidec, kakih 30 cm visok, ki kombija gotovo ne bi zadržal. Drugje je ob cesti postavljeno le koničasto kamenje, ki bolj označuje rob vozišča kot pa varuje pred zdrsom vozila v prepad. Med vožnjo smo parkrat morali počakati, da so se preko ceste sprehodile koze in črni pujski, ki se tod prosto pasejo po pobočjih. 

Po slabih dveh urah psihično napornega spuščanja do obale smo bili v turističnem mestecu Porto. Nina je poiskala neko luknjo na prenapolnjenem parkirnem prostoru blizu obale in odpravili smo se na kosilo v prvo restavracijo, ki nam je prišla pred nos. Po kosilu smo šli na  sprehod skozi mestece.  Povsod je polno turističnih agencij, ki ponujajo izlete v naravni rezervat Scandola, obisk skalovja Les Calaques in podvodno potapljanje ob grebenih.   

Ker smo bili vsi še vedno pod vtisom planin, nikomur ni preveč dišalo prevažanje z barčico po morju in ogledovanje turističnih znamenitosti. Ko smo se sprehodili mimo trgovinic in stojnic na hribčku nad luko, je Boštjan predlagal, da v Portu sploh ne bi prenočili, ker se očitno nikomur ne da hoditi na morske izlete. Namesto tega bi se raje še tega dne odpravili do Calvija in dva dni prebili v campu kar tam. Tako nam ne bi bilo potrebno dvakrat postavljati in podirati šotorov. Vsi smo navdušeno sprejeli njegovo idejo in Nini ni preostalo drugega, kot da nas naloži v kombi in odpelje do Calvija. 

Tam smo našli lep kamp z imenom Camping Paduella in uspelo nam je dobiti prostorčke za naših 5 šotorov. Kmalu za našim prihodom seje na recepciji že pojavila tabla z napisom - Completo. Kamp je bil poln.  Ko smo postavili šotore in zmetali opremo vanje, smo šli na bližnjo plažo. 

Zvečer pa na večerjo v slaba dva km oddaljeno mesto Calvi. 

Po večerji smo v kampu še malo posedeli pred šotori in se posladkali s portovcem.