3. dan, 20.7.2015, do koče Carozzu (1270 m).

3. dan, 20.7.2015, ponedeljek: Refuge d'Ortu di u Piobu (1570 m) - Capu Landrocellu (2145 m) - Refuge de Carozzu (1270 m). 

Vzpona 750 m, sestopa 1050 metrov, planiran čas hoje 6,15 ure (po tabli pri koči), dejanske hoje 7,30 ure, od 06. do 13.30 ure. Vreme sončno, vroče, zjutraj 24 stopinj.  

Ker nas je prvi dan hoje sonce kar dobro grelo, še zlasti po poldnevu, smo se za drugi dan hoje odločili, da ga pričnemo bolj zgodaj. Vstanemo ob 05.uri in na hitro pospravimo stvari v nahrbtnike. Ponoči so po pogradih lezle neke zverine, eno izmed njih sem na obrazu pritisnil s prsti in počilo je, ko sem jo zmečkal. Najbrž stenice. Te so značilne za bajte iz lesa, težko se jih je znebiti. Zajtrk je že pripravljen na mizi, na našem kupu je listek z imenom Nina 7x. Zajtrk je običajen - kruh, marmelada, maslo, kava in čaj. Ob 06.uri se odpravimo iz koče. Ustavimo se pri par minut oddaljenem izviru, da si natočimo sveže vode. Tam je že gneča, saj imajo tudi drugi pohodniki enake načrte.  Potem se pričnemo zlagoma dvigati skozi brezov gaj proti prvemu sedlu. Sonček je že posijal na vrhove planin v bližini, mi pa hodimo v prijetni senci. 

Temperatura je okrog 25 stopinj, kar visoka za to nadmorsko višino. Čuti se vpliv morja, katerega še vedno vidimo v dolini pod seboj. Ob 07.30 uri smo v dolini potoka Mandriaccia.  Pričnemo se strmo vzpenjati po prekrasnih granitnih ploščah, ki nas ob desni strani potoka vodijo navzgor, proti sedlu Bocca Piccaia, ki leži na višini 1950 m. 

Nekje sredi vzpona dohitimo skupino mladih Belgijcev.  Njihova vodnica me nekaj vpraša v francoščini. "Ne razumem!", odmahnem z glavo in grem naprej. Potem poskusi z angleščino. "Ali bi morda znal popraviti palico enega njenih varovancev?". Mlad fant stoji poleg nje ves nesrečen z zložljivo palico v roki in kaže, da je ne more uporabljati, ker navoj ne prime. Vzamem palico, izvlečem spodnji del in malo odprem peresa. Nato vtaknem spodnji del nazaj in palico ponovno sestavim. Zdaj drži. Mladi Belgijec me občudujoče gleda in izdahne: "You are God!" Nasmehnem se in že hitimo dalje. 

Na razbitih balvanih si privoščimo krajši počitek. Razgled je res enkraten, pred  seboj vidimo panoramo vseh najvišjih korziških gora. Izstopa Paglia Orba z značilno poševno streho, pa Punta Minuta s svojo ostro piramido. Najvišja med njimi, Monte Cinto je le majhna izboklina na dolgem grebenu.

S sedla se rahlo spustimo na zahodna pobočja gore Capu Landrocellu (2145 m). Odložimo nahrbtnike in določimo Marto, da ostane pri njih in jih čuva. Nalogo z veseljem sprejme, saj je že rahlo utrujena, pa tudi ima svoje načrte.  Ostali se po položnem gruščnatem pobočju povzpnemo na vrh. Do tja je le slabe četrt ure lažjega vzpona.  

Po obveznem fotografiranju se vrnemo k nahrbtnikom in najdemo Marto, ki je dremuckala na soncu.  Sledi daljši spust po pobočju Landrocellija. 

Nato se pričnemo strmo vzpenjati na gorski greben, ki poteka med vrhovoma Punta Ghialla (2085 m) in Punta Innuminata (1912 m).  Nekatera mesta v grebenu so kar zahtevna, tako da je treba občasno plezati tudi z rokami. Na takih mestih vzamem še palice od Marte in ji s kakim nasvetom pomagam najti pravi stop ali oprimek. S sprednje strani ji pomaga tudi Boštjan. Mila pleza lahkotno kot kak gams, ona pomoči ne potrebuje. Počasi se je izoblikoval vrstni red kolone, katerega se držimo skoraj ves čas. Na čelu je vodnica Nina, za njo hitronogi Boštjan. Sledita Brigita in Rok, ki le težko skrivata, da bi sama najbrž hodila hitreje. A večja skupina je vselej počasnejša od posameznika. Na začelju smo Mila, Marta in čisto zadnji hodim jaz. Tako se lahko ustavljam in občudujem razglede ter fotografiram po mili volji, ne da bi bil komu v napoto. Pa še Marti lahko delam družbo, kadar ji neverjetni razgledi jemljejo dih. Ko ostali opazijo, da sva že precej zadaj, se ponavadi ustavijo in naju počakajo. Ko prideva do njih, pa pravijo, da je dovolj počitka in da je čas, da krenemo naprej :-). 

Ob 11.uri se dvignemo na prvo sedlo - Bocca di Pisciaghja (1950 m). Tam posedemo po skalah in si vzamemo daljši počitek. Iz nahrbtnikov privlečemo malico in se okrepčamo. Ob 11.20 nadaljujemo pot. Nina se kot prva spusti po dobro shojeni potki na desno stran grebena. Po nekaj minutah hoje pod grebenom ugotovi, da na potki ni markacij. Pošlje me nazaj, da poiščem zadnjo markacijo. 

Vrnem se nazaj navzgor vse do sedla in ugotovim, da se markirana pot na sedlu dvigne po grebenu proti levi in se še nekaj časa drži leve strani grebena. Šele potem se pride do mesta, kjer se pot ponovno vzpne na greben in ga preči v desno, proti zahodu. Pokličem vso skupino nazaj in kmalu smo vsi na pravi poti. Zanimivo, da smo skoraj pol ure sedeli na sedlu, pa nihče ni opazil markacije dva ali tri metre nad našimi glavami. Čez nekaj minut dosežemo sedlo Bocca Avartoli (1898 m), na katerem prečimo greben.

Hoja naprej poteka ob desni, zahodni strani grebena. Pot je valovita, malo se spuščamo, malo se dvigamo ob grebenu. A ves napor je poplačan s prelepimi razgledi. Smo v osrčju korziških gora, barve granita se prelivajo od rdeče do vijolične, mestoma so skale pokrite z lišaji nežno zelene, skoraj rumenkaste barve. Prekrasno!  Tudi Wilson je zadovoljen…(lik iz filma Brodolomec, tam žoga, tukaj kapa).

Nekaj minut čez 12.uro smo na sedlu Bocca Innuminata (1912 m). Od tod imamo pred seboj le še strm in neroden sestop do koče Carozzu, ki leži globoko pod nami, na nadmorski višini 1270 m. Zanimiv je bil prvi počitek na sestopu, ko smo se vsi stisnili na majhno poličko pod previsno steno, kjer je bilo edino senčno mesto daleč naokrog.

V spodnjem delu postane pot precej naporna, saj je posuta z debelim gruščem, ki se kotali pod nogami. Neprestano je potrebno paziti, kam položiš nogo. Tu so palice res v veliko pomoč. Zdaj razumem belgijskega fanta, zakaj je bil tako vesel, ko je spet dobil v roke uporabno palico.  Ob 13.30 uri smo pri koči. Na leseni terasi pred kočo so mize in klopi, kamor se takoj posedemo. Nina se dogovarja za spanje in večerjo, ostali del ekipe pa si privezuje žejne duše s Pietro in coca-colo. Koča je postavljena malo nižje od včerajšnje, zato so tudi cene za spoznanje nižje. Večerja je vredna 18 eur, pivo pa 6 eur. Ni veliko, nekaj pa je le.  

Ob 18.uri smo se spravili k večerji, jedli smo kar na mizi zunaj na terasi. Nismo še dobro pojedli deserta, ko je iz koče prišla osorna ženska srednjih let in nas pričela priganjati, naj čim prej pojemo, pobrišemo mizo in pomijemo krožnike, ker za nami že čaka druga skupina, da dobi svojo večerjo. S skupnimi močmi smo pospravili posodo z mize, Mila pa je pobrala vse krožnike in šla v kočo, da bi jih pomila. Postavila se je v vrsto, saj so bili pred njo mladi fantje iz šotorov, ki so prav tako čakali na prosto pipo v pomivalnem koritu. V tem je osorna ženščina pristopila k Mili, jo nahrulila, ali ne zna pomivat in jo za roko odvlekla mimo vrste k pomivalnemu koritu. Sedaj so se začeli razburjati še mladci v vrsti, mimo katerih sta se zdrenjali. Babura je nadrla še njih. Ko se je Mila vrnila k mizi in poročala, kaj se ji je pripetilo, smo neprijazni gospodarici koče hitro podelili vzdevek Frau Goering.  Nina se je medtem zapletla v pogovor z  nekim fantom, ki je nekaj časa poslušal našo govorico, nato pa pristopil k Nini in povedal, da je po rodu Srb. Sedaj živi na otoku in občasno pomaga v planinski koči. Sicer pa ima na skrbi čredo koz. Nina je od njega izvedela cel kup koristnih informacij o poti in o navadah na Korziki. 

Kaj kmalu po večerji smo se spravili k počitku na pograde. Zraven mene je ležala Mila. Sredi noči me je pričela suvati s komolcem v rebra, da bi nehal smrčati. Torej bo res nekaj na tem, da smrčim. V tej koči stenic nisem opazil, namesto njih pa so bile zainteresiranim  (in tudi vsem ostalim) na voljo mravlje.