4. dan, 21.7.2015, do koče d'Asco Stagnu (1422 m)

4. dan, 21.7.2015, torek: Refuge de Carozzu (1270 m) -  Col de Stagni (2010 m) - Refuge d'Asco Stagnu (1422 m),

Vzpon 860 m, sestop 710 m, čas hoje 6,30 ure, razdalja 6 km.

Še pred 6.uro zjutraj smo bili vsi zbrani pri mizi z vnaprej pripravljenim zajtrkom. Presenečenj ni bilo - marmelada, maslo, čaj in kava, toast, majhen zavojček s kosom peciva. Ob 06.30 uri smo bili pripravljeni za odhod. 

Današnja etapa bo ena izmed krajših in lažjih, zato se nam ni posebej mudilo. Mimo ploščadi za pristajanje helikopterja smo se malce dvignili skozi redek borov gozdiček, sledil je spust proti rečici Spassimata. Na skalah pred prehodom čez rečico smo prišli do jeklenic, ki so tam pritrjene predvsem zaradi možnosti zdrsa ob mokrem vremenu.

V tem trenutku smo globoko pod seboj v strugi reke zagledali majav viseč mostiček. Tam preko bo treba? Huh! To je torej slovita Paserelle de la Spassimata (1230 m)! Ko smo prišli bliže, sem ugotovil, da stvar le ne bo tako huda, kot je bila videti od daleč. Mostič je skorajda nov, jeklene vrvi, ki ga nosijo, so videti močne in dobro ohranjene. Zrušil se pod nami zagotovo ne bo. Stopnice so bile kar na gosto posejane, a se je skozi špranje med njimi vseeno videlo v globino, po kateri se je pod mostom pretakala rečica Spassimata. Najhuje pri stvari pa je bilo to, da se je mostiček zamajal in zanihal ob vsakem koraku.  Eden za drugim smo previdno prečkali mostiček, Nina pa je vsakogar fotografirala. 

Ko smo bili preko, sem si zaželel, da bi šel še nazaj preko mostu in še enkrat poskusil to adrenalinsko doživetje. A Nina je že zakorakala v hrib na drugi strani in treba je bilo iti za njo. Naslednji del je bil eden izmed lepših na vsej poti. Vzpenjali smo se po gladkih granitnih ploščah v kanjonu med vrhovoma Punta Petrinaceia in Punta di Spassimata, ves čas sledeč desni strani potoka Spassimata. Na bolj izpostavljenih mestih je bila v pomoč pritrjena veriga. 

Pod seboj smo opazovali bistre tolmune gorske rečice.  

 Nekaj minut po 9.uri smo se ustavili za krajši počitek pri jezeru Lac de la Muvrela (1860 m), katero leži v majhni kotanji pod goro istega imena. Na sedlu nad seboj smo opazili zanimivo igro narave - skalo v obliki glave Indijanca, okrašeno s peresi  (ne, nismo ga sami opazili, pokazala nam ga je Nina!). Na desni od te glave poteka prehod preko grebena - Bocca di a Muvrella (1980 m).

Do tega sedla smo prišli v naslednjih 20 minutah. Na sedlu smo si privoščili daljši postanek. Namenjen je bil malici in predvsem lepim razgledom. Še vedno se v dolini da videti zaliv Calvi.  Na sedlu je že pred nami bila gruča pohodnikov, pa tudi takoj za nami je prišlo še nekaj skupin in vse so se na sedlu ustavile za dalj časa.  Ko smo se razgledov najedli do sitega, smo polni novih moči zašibali naprej.  Kratek in ne čisto lahek spust pod greben,

nato pa dvig na naslednje sedlo Bocca di Stagnu, od koder smo globoko pod seboj že videli kočo Haut Asco (1422 m). Tam smo bili ob 10.40 uri, po leseni tabli na sedlu sodeč pa je višina na tem zadnjem današnjem sedlu 2003 m. 

Pred nami je bilo slabih 600 m spusta po zelo strmem pobočju. Pot je bila posejana z grobimi kamni in manjšimi skalami, hoja pa precej naporna. Treba je bilo paziti, da ne bi valili kamenja na tiste, ki so bili nižje pod nami. V spodnjem delu poti smo opazovali orjaške borovce osamelce, ki so tukaj dočakali častitljivo starost. Premer debla pri nekaterih največjih je bil gotovo preko 1 metra. Vsi pa so imeli polomljene vrhove, zimski viharji jim jih prej ali slej odbijejo. 

Prehitevali smo skupino za skupino in se v naglem tempu bližali koči. Do nje smo prišli ob 12.15 uri.  Zapodili smo se kar mimo planinske koče do barčka in se posedli na terasi. Prijazni natakar nam je presenetljivo hitro prinesel pijačo, za navrh pa smo pojedli še vsak en kos neke zadeve, ki ji je natakar rekel tarta z mozarello in tomates. Pri nas bi to "torto" vsi ozmerjali s pizzo.  

Haut Asco je nekak manjši smučarski center, o čemer smo se lahko prepričali na lastne oči, ker je prav pred barom postavljena otroška žičnica s tekočim trakom. Nina to smučišče imenuje Polževo, saj je velikost in opremljenost smučišča podobna tistemu na Dolenjskem. Nebo nad Monte Cintom se je na naglo potemnilo in okrog 15.ure se je ulilo. Dež je padal uro ali dve, proti večeru se je ponovno zjasnilo. Za jutri je napovedano lepo vreme dopoldan, možne pa so popoldanske nevihte. Treba bo pohiteti, če želimo priti na vrh Monte Cinta  in še suhi priti tudi do naslednje koče. 

Sledili so nujni opravki  -  tuširanje, pranje, polnjenje baterij mobitelov in fotoaparatov.  Koča Asco je postavljena ob asfaltni cesti, zato je na njej standard povsem drugačen kot na prejšnjih dveh kočah. Spimo na posteljah v sobah, imamo kopalnico s toplo vodo in wc pod isto streho, v sobah so vtičnice, na voljo je telefonska zveza z domovino. Le interneta ni. 

Ob 16.30 uri smo se zbrali v jedilnici na skupno malico in sestanek, da se dogovorimo o poti za naslednji dan. Nina je predlagala zbujanje ob 03.uri in odhod iz koče ob 04.uri. Šli bi do grebena na višini 2400 m, kjer bi se glede na vreme odločili,  ali se vrnemo, gremo naprej do koče Tighjettu ali morda celo skočimo prej še na vrh Monte Cinto. Seveda smo se strinjali z njenim predlogom, saj nikomur ni dišalo, da bi se vozil z avtobusom naokrog planin. Prišli smo planinarit, ne pa se vozikat naokrog z busi.

V isti koči je tudi belgijska skupina, s katero se po poti srečujemo vsak dan. Včasih oni krenejo iz bajte pred nami, pa jih mi dohitimo in prehitimo. Včasih mi krenemo pred njimi, pa oni pridejo do ciljne koče kako uro za nami.  To je po svoje razumljivo, saj so natovorjeni z velikimi nahrbtniki, s seboj nosijo tudi šotore in vso opremo za kampiranje. A razlika v letih je velika, najbrž so dvakrat, nekateri med njimi morda celo trikrat mlajši od naših dveh veteranov. Vodja belgijske skupine me pride vprašat, kako smo se odločili za naslednji dan. Ko ji povem naš okvirni načrt, odgovori, da tudi oni razmišljajo podobno. Na pot nameravajo kreniti okrog 4.ure zjutraj, planirajo pa 10 ur hoje, z vrhom vred. Kasneje je vse moje navedbe preverjala še pri Nini.