1.dan, 18.7.2015, od Kranja do Calenzane

1. dan, 18.7.2015, sobota: potovanje Kranj - Ljubljana - Livorno - Bastia - Calenzana

Zborno mesto za udeležence potovanje je bilo v Kranju ob 21.uri. Tam se je zbrala večina udeležencev potovanja. Dva popotnika naj bi se skupini pridružila v Ljubljani, pri cerkvi v Šentvidu, ob 21.30 uri. Kombi, za volanom katerega je sedela Nina, je bil točen. Ob 21.35 uri sem se poslovil od Danice, ki me je pripeljala na zborno mesto, vrgel potovalko in "rukzak" zadaj v kombi ter se spravil v kombi. Zapeljali smo se še 50 metrov naprej, kjer sem pred par minutami opazil neko gospo, ki se je s potovalko v eni in nahrbtnikom v drugi roki spravila na vrt gostilne Mrežar.  Tam smo pobrali še Ljudmilo in skupina je bila kompletna. 

Pa naj predstavim ekipo:

1. naša vodnica Nina, vodja na poti, stara nekaj malega nad 30 let, planinska vodnica, doma iz Tržiča, vitka temnolaska, vselej nasmejana in prijazna do vseh;

2. prosvetarka Marta, doma iz Kranja, starost blizu 50 let, po lastni izjavi je za potovanje trenirala že od novembra, ko se je odločila za to pot. V zadnjem tednu pred odhodom je bila na Stolu (ne kuhinjskem, ampak tistem pri Žirovnici), na Viševniku in na Kanjavcu po poti od planine Blato. Kanjavec je obiskala skupaj s svojo mamo, ki je stara že 82 let. Kapo dol gospe, ki v teh letih še zmore tak hrib!

3. stopničarski profesor Boštjan iz Hotavelj, star tam okrog 45 let, močne postave in še močnejših nog. Ukvarja se z izdelavo stopnic. Pred 15 leti je ene izdelal Roku in Brigiti in bojda še vedno niso zaškripale niti enkrat. Torej obvlada! Drži se pravila, ki ga je postavil Iztok Mlakar - "ta prav dedc ma najmenj 120 kilo".  Boštjan je vnet gorski tekač in še bolj vnet organizator tovrstnih tekmovanj. Na sebi je imel majico, ki je pričala, da je opravil gorski tek v dolžini 54 km okrog Blegoša. Ko sem ga povprašal, koliko časa je porabil za to pot, je odvrnil, da 8 ur. To dovolj pove o njegovi pripravljenosti za treking!

Pričelo me je skrbeti, kajti naslednja dva sta

4. in 5. Rok in Brigita iz Straže pri Novem mestu . Oba sta visoka in suha, torej hitrih nog.  S tem  potovanjem sta se na njen predlog častila za abrahama, čeprav ga je Rok slavil že pred par leti.   Rok je kako leto starejši in je zagrizen planinec, skorajda že alpinist. Obadva imata za seboj že celo vrsto težavnih vzponov v naših gorah in tudi v Dolomitih. Rok je s skupino iz firme že priplezal na enega izmed najtežjih 4-tisočakov. Teden pred odhodom sta z Brigito opravila vzpon po zahtevni ferati v Tofani v Dolomitih. Za vajo pa sta mimogrede ponovila še ne prav lahko Kopiščarjevo smer na Prisojnik.  Nanju gotovo lahko računam, če se mi bo kje zalomilo.

6. Zadnja udeleženka, ki jo predstavljam,  čeprav bi najbrž morala biti prva, je izkušena Ljudmila. Stara je nekaj malega preko 60 let, a jih sploh ne kaže toliko. Je zelo izkušena pohodnica, bila je že na treh trekingih v Himalaji (Manaslu, okrog Anapurne, bazni tabor na Everestu). Bila je na Kilimandžaru, na Araratu, pa tudi v Sloveniji je opravila praktične vse težje planinske smeri. Med njimi velja izpostaviti predvsem Hanzovo pot na Prisojnik, katero je opravilo le malo planincev. Zanimivo, da je bila njena prva planinska pot v življenju vzpon na Triglav iz Luknje po Bambergovi poti, kamor jo je popeljala malo preveč vneta alpinistična začetnica.  To dovolj pove o njeni usposobljenosti za hribolazenje. Vztraja, da jo kličemo Mila in da jo tikamo. To si moram zapomniti…. Sicer pa se že od vsega začetka vsi tikamo med seboj.  

Še nekaj naju druži z Milo. Oba sva zaprisežena pohodnika po Caminu. To so romarske poti, speljane iz različnih koncev Španije (in cele Evrope), vse pa vodijo proti mestu Santiago de Compostela v Galiciji, kjer je grob svetnika Jakoba. Mila se ni udeležila informativnega sestanka, ker je takrat še vedno bila v Španiji, kjer je romala po 360 km dolgi Prvotni poti  (Camino  Primitivo)   od Ovieda do Santiaga.

7.  še nekaj besed o zadnjem članu odprave. Ime mi je Bojan, star 62 let, srečno v penziji, rad hodim po hribih in v zadnjih letih tudi po Caminu v Španiji. Imam nekaj malega opravljenih tur v slovenskih planinah, med drugim tudi celo planinsko transverzalo. Zanesem se predvsem na izkušnje iz vzponov po brezpotju na Oltarje in Kukovo špico, ki sem jih opravil kot samohodec.

Kondicijsko sem kar dobro pripravljen, saj sem se pravkar vrnil s Camina Mozarabe, kjer sem 25 dni prenašal 12 kg in več težak nahrbtnik. Moja slabost pa so izpostavljene police, kjer se me občasno poloti vrtoglavica, kar je najbrž posledica padca z vrha češnje v otroških letih.  Upam, da takih mest na tem trekingu ne bo preveč.  Bojim pa se, kako bo na spustu preko stene Cirque de la Solitude ….

No, pa krenimo na pot. Nina je zavila na avtocesto in umirjeno vozila proti italijanski meji, katero smo prestopili pri Novi Gorici. Ko smo prišli na prvo cestninsko postajo, je večina potnikov že kinkala. Na zadnje sedeže sta se namestila Dolenjca Brigita in Rok, ki sta prva umolknila in se zatopila v globoke misli. Na moji levi si je Marta namestila napihljivo ovratnico in kmalu trdno zaspala. Tudi Mila na moji desni se je naslonila na okno in zamižala. Le Boštjan na sprednjem desnem sedežu se je še nekaj časa trudil okrog klime in avtoradia, a tudi njega je polagoma pobralo. Okrog polnoči, ko smo bili že blizu Padove, je tudi voznica Nina postala utrujena. Ustavila je na avtocestnem počivališču in vsi smo poskakali iz kombija, da bi si malo pretegnili noge in hrbte. Šli smo v restavracijo, odtočili in popili kavico. Potem smo vozili naprej. Malo pred Bologno je prišlo do menjave na šoferskem sedežu. Za volan se je presedel  Boštjan, ki je takoj odločno pritisnil na plin. Na ozki in tukaj kar ovinkasti avtocesti z dvema  voznima pasovoma in brez odstavnega pasu je tesno prehitel nekaj tovornjakov, potem pa se je zaradi grbinastega vozišča tudi on umiril in vozil nekoliko bolj umirjeno.  Nekje pred Piso se je Nina prebudila iz dremeža in znova vzela volan v svoje roke.

Še pred 6.uro zjutraj smo že bili v luki Livorno.

Livorno je  italijansko pristanišče v Toscani, ki šteje okrog 160.000 prebivalcev. V njem sta se rodila slikar Amedeo Modigliani  (1884-1920) in skladatelj Pietro Mascagni (1863-1945, opera Cavallierio Rusticano). Livorno ima veliko luko, iz katere plujejo trajekti in tudi luksuzne potniške ladje na Sardinijo, Elbo in Korziko.  Na pomolu smo se postavili  v kolono vozil pred trajektom Moby Vincent, ki vzdržuje trajektno zvezo s Korziko.  Nina je po levi spretno obšla nekaj vozil, ki se niso takoj premaknila naprej. A to nam ni nič pomagalo, saj so pristaniški delavci, ki so nadzorovali vkrcavanje, vozila razvrščali glede na višino oziroma velikost. Nas so porinili povsem na levo stran in počakati smo morali, da so se najprej vkrcali vsi "navadni" osebni avtomobili. Potem smo prišli na vrsto kombiji in čisto nazadnje še avtodomi in nekaj tovornjakov.  

Ob pol sedmi uri smo bili s kombijem vred v trebuhu trajekta. Pobrali smo iz prtljage malico in fotoaparate in se odpravili na zgornjo palubo v 8.nadstropju. Garaže so namreč med vožnjo zaklenjene in v podpalubje ne moreš več priti. Brez večjih problemov smo si priborili ležalnike na krovu  in se spravili v zavetje pred vetrom za potniške salone, ki so na prednjem delu velike ladje. Odhod trajekta je bil planiran ob 08.uri in res smo odpluli ob tej uri, z le par minutami zakasnitve. Vožnja do Bastie na Korziki naj bi trajala 4 ure in nekaj minut. Prvo uro ali dve smo bili na palubi, kjer smo opazovali odhod trajekta iz luke ter otoček Porto, ki se je po dobre pol ure plovbe prikazal na obzorju na desni strani ladje. Otoka Elba, ki bi se moral videti z levega boka ladje, žal nisem videl. Morda je bila vidljivost ta dan preslaba, da bi videli tudi ta otok.   Sčasoma smo se vsi naveličali praznega morja - nikjer ni bilo ničesar, na čemer bi se oko lahko ustavilo. Tako smo eden za drugim odcapljali v ladijski barček, ki je nadstropje nižje. Tam smo bivakirali ob kozarčkih osvežilnih pijač (beri pivo) in kavicah, dokler se ni na obzorju v sončni meglici pokazala obala otoka Korzika. Seveda smo skupaj z vsemi drugimi potniki ponovno pohiteli na zgornjo palubo in opazovali pilota, ki je trajekt varno vodil do priveza v luki.  Ob 12.30 uri smo bili privezani pri pomolu in pričelo se je izkrcavanje. Trajalo je le kakih 20 minut in vsi avtomobili so bili na kopnem, v mestu Bastia. 

V mestu se nismo ustavljali, kar takoj smo poiskali cesto proti Ajacciu in pustili Bastio za seboj. Nedaleč za vasjo Borgo  smo zapustili vzhodno obalo otoka in cesto, ki ob tej obali vodi proti mestecu Bonifacio ter se po dobri asfaltni cesti napotili proti zahodu v notranjost otoka, proti vasi  Ponte Leccia. Do sem je iz Bastie 50 km poti.  Tam smo imeli vnaprej predviden postanek pri veliki samopostrežni trgovini, ki je odprta vse dni v tednu.  Pred trgovino smo se znašli ob 14.uri. V krdelu smo planili v trgovino in nabavili še zadnje zaloge za na pot.  Ženske so kupovale energijske ploščice, suho sadje, kartice in zemljevide poti GR-20. Nina je nakupila hrano za zajtrk za naslednji dan za vso skupino.  Sam sem se odločil za bolj močne zadeve - steklenico škotskega viskija za zdravstveno preventivo in dve pločevinki Heinekena za trenutne potrebe. Dan je bil namreč že zelo vroč, obetala se je pripeka vse do 37 stopinj Celzija. In nikakor nisem želel dehidrirati že kar prvi dan. Podobno sta razmišljala tudi Rok in Boštjan, ki sta se mi kmalu pridružila vsak s svojo pločevinko v roki na klopci pred avtomati v preddverju trgovine. Tam smo v miru počakali celo malo večnost, da so tudi naša dekleta opravila svoje nakupe.  

Slabo uro vožnje je trajalo, da smo prišli do zahodne obale otoka. Nekaj minut smo se vozili tesno ob obali in  opazovali morje na naši desni. Tudi ob  vključeni klimi je bilo v kombiju  vroče, hrbti so se nam lepili na sedeže. Nekaj minut je vladala tišina, potem pa smo pričeli namigovati, kako prijetno bi bilo za par minut skočiti v nebeško sinje morje. Nina se ni pustila dolgo prositi. Najbrž so tudi njo zamikale čudovite peščene plaže, ki so se nizale ena za drugo. Pri vasici Lozari smo opazili parkirni prostor pred campingom Le Belgodere in že smo poskakali iz kombija. Iz potovalk, ki so bile povsem na dnu polno naloženega prtljažnika, smo nekako izvlekli kopalke in kopalne brisače ter se skozi precej poln kamp napotili proti obali. Pričakala nas je peščena plaža, posejana z le redkimi kopalci. Na hitro smo se preoblekli v kopalne kostime in že smo bili vsi v vodi. Še prehitro je minilo tistih nekaj minut osvežitve in že nas je Nina priganjala nazaj v kombi. Do večera smo morali priti še do Calenzane, postaviti šotore in se do 19.ure javiti v gostilni, kjer imamo rezervirano večerjo.  Ura pa je bila komaj 15.45, gotovo bi lahko ostali v vodi  vsaj še pol ure…

Po slabi uri, kolikor smo ostali na plaži, smo se napotili naprej proti Calviju, katerega obris se je že kazal na drugi strani velikega zaliva. 

Malo pred Calvijem smo zavili v levo proti hribom, proti 8 km oddaljeni vasici Calenzana. Tu se pričenja pot GR-20. V vasici je camping, v katerem se ustavi in prenoči večina pohodnikov, ki pričenjajo pot GR-20 v smeri od severozahoda proti jugovzhodu.  V camping smo prispeli nekaj minut pred pol šesto uro zvečer.

Nina je skupaj z Milo odšla v recepcijo, da se dogovori okrog namestitve in predvsem, da skuša prepričati receptorko, da bi nam nekdo prestavil kombi  iz campinga na planirani konec našega trekinga - na sedlo Col di Vergio. To sedlo je od campa v Calenzani oddaljeno kakih 130 km. Cesta do tja pa je zelo ozka, ovinkasta in za kombi še bolj zoprna kot za manjša vozila, saj je na nekaterih mestih srečavanje vozil skoraj nemogoče.  Po dolgotrajnih pregovorih, v katerih je Mila uporabljala italijanščino, receptorka francoščino in Nina angleščino, so vse tri složno ugotovile, da bo kombi čez nekaj dni na pravem mestu. Pri tem je odločilno vlogo odigral mobitel s svojo funkcijo translate. Nina je nanj natipkala svoj govor v angleščini, pritisnila čarobno tipko in stroj je tekst prevedel v francoščino.  Znajti se je treba, pa gre.

Ostali pohodniki smo medtem postavili šotore v senco in zmetali vanje svoje stvari. Boštjan in Mila sta imela srečo in dobila postelji v zadnji prosti  sobi, ostali smo morali na armaflekse. Rok in Brigita sta v prvem poskusu šotor postavila sredi mravljišča. Ker se jima je čez kako uro zazdelo, da je v šotoru že gneča, sta šotor raje prestavila par metrov proč in mravljam prepustila prvotno lokacijo.

Malo pred 19.uro smo se odpravili proti eni izmed vaških oštarij. Ko smo se pojavili na vrtu in je Nina povedala, da imamo rezervirano večerjo, je gazdarica obupano  zastokala, da smo prezgodnji in da naj pridemo kake pol ure kasneje. Želeli smo se usesti in pred večerjo kaj popiti. Pa ni bilo dobro. "Sedaj pripravljamo pogrinjke, pridite kasneje". Pa smo šli. Le par metrov naprej je prijeten barček Le Chez Michel GR20, s sodi in stoli zunaj ob cesti. Počili smo se tja in runda Pietre je bila nemudoma v obdelavi .  S Pietro se bomo v prihodnjih dneh srečali še večkrat, zato je najbolje, da jo kar takoj predstavim. To je lokalno pivo,  vsebuje tudi  kostanj in je precej močno, ima namreč lepih 6% alkohola. Steklenica ali pločevinka drži 0,5 litra. Njena manjša sestrica je Serena, ki je v vsem enaka, le da je velikost pločevinke skromnih 0,33 litra. Zaradi tega smo jo moški v glavnem zanemarjali, le katero izmed deklet se je občasno odločilo zanjo. Pivo Pietra imajo povsod na Korziki, druga piva se da dobiti bolj poredko. Le v trgovinah imajo tudi Heinekena z rdečo zvezdo.   Ima pa Pietra povsod na Korziki kar lepo ceno. V planinskih kočah jo cenijo na 6 ali 7 evrov, le v eni izmed nižje ležečih koč so jo imeli po 4,50 evra.  Drago je tudi v turističnih krajih na obali. V  neki betuli ob obali v Calviju sta Rok in Boštjan dosegla rekordno visoko ceno, zaračunali so jima jo po 9 evrov! 

Ob 19.30 uri smo se vrnili na večerjo v prvo oštarijo. Menu je bil kar dober, dobra je bila tudi cena. Za dva hoda, sladico in nekaj malega vina smo plačali lepih 27 evrov po glavi. Ni kaj, Korzika je lepa, a draga.

Pred  večerjo nas je Nina obvestila, da bo prišlo do spremembe programa trekinga. Pot Cirque de la Solitude (v prevodu Krnica samote), ki smo jo imeli na programu šesti dan trekinga,  je namreč uradno zaprta in prehod preko nje je prepovedan. Pred nekaj dnevi oz. natančneje 10.junija se je namreč  na tej nevarni poti med hudim neurjem  utrgal velik plaz iz mešanice topečega se snega, blata in skalovja.  Plaz je pometel tudi planince, ki so se v tako slabem vremenu odpravili po tej poti. Trije so mrtvi, sedem ranjenih, dva planinca pa še vedno pogrešajo. Oblasti so pot GR-20 na tem odseku takoj naslednji dan zaprle in prepovedale prehod.  

Namesto nje pa so uredili "obvoz" od koče Haut Asco preko grebena, ki povezuje vrhova Monte Cinto in Punta Minuta. Ta pot poteka nekoliko bolj vzhodno od prejšnje variante poti in je nekaj lažja. Predvsem pa je manj izpostavljena plazovom in padajočemu kamenju.  O naši poti na tem delu bo odločalo predvsem vreme. Če bo slabo, bomo šli z avtobusom tri ure naokrog grebena. Če bo v redu, bomo prečkali greben in se morda vmes celo povzpeli na najvišji vrh Korzike, Monte Cinto (2706 m).  Vsi smo si malce oddahnili, saj je Cirque de la Solitude resda  lep, a tudi zelo zahteven in predvsem zelo nevaren del poti. Mi pa brez čelad. O težavnosti te poti se lahko prepričate tukaj  Cirque de la Solitude - sestop . 

Po večerji smo se utrujeni zavlekli v šotore in kmalu je v taboru zavladal nočni mir. Od našega odhoda iz Ljubljane je minilo že dobrih 24 ur in tako dolga pot zbije vsakogar.