5. dan, 22.7.2015 - vzpon na Monte Cinto (2706 m) - koča Tighjettu (1640 m)

5. dan, 22.7.2015, sreda:  Refuge d'Asco Stagnu (1422 m) - Monte Cinto (2706 m) - Refuge de Tighjettu (1640 m).

Vzpon 1650 m, sestop 1450 m, čas hoje 9,30 ure, razdalja 12 km.

Navsezgodaj zjutraj smo najprej pokukali skozi okno zaradi vremena. Nebo je bilo jasno, torej gremo v hrib. Na hitro smo pobrali polnilce iz vseh vtičnic in opravili s toaleto. Zajtrkovali bomo nekje na poti, ko se zdani. Ne smemo izgubljati časa, popoldan bodo plohe. Ob 04.uri smo vsi zbrani pred kočo. 

S prižganimi čelnimi svetilkami se v gosjem redu napotimo po dolini proti potoku z imenom Tighjettu, ob katerem poteka prvi del poti. Kmalu pridemo do table, ki pravi, da je do koče Tighjettu 8-10 ur hoje in da je pot tehnično zahtevna. Prva dva kilometra poti sta zelo položna, le prehod preko potoka je nekoliko bolj neroden, saj so v hudourniku velike skale nametane ena preko druge in je potrebno iskati najlažji prehod. 

Brigita v jutranji naglici ni našla svoje čelne svetilke, pa tudi moja lučka bolj brli kot sveti. Zgleda, da je bila vključena cel dan, ko sem pri polnjenju nahrbtnika nehote oz. nevede stisnil gumb  za vklop. Ta je na tako nerodnem mestu, da to storim večkrat. Pač ni Petzl, ampak neko ceneno kitajsko sr…. Nina naju razporedi v sredo kolone, da nama pod noge svetijo tisti z boljšimi lučmi. Kljub temu včasih brcnem kak kamen. Ko pridemo na konec položnega dela poti, se ustavimo za krajši počitek. Marta se spomni, da ima v nahrbtniku rezervne baterije, ampak samo dve. Eno najde v svojih zalogah še Mila in obe mi prijazno priskočita na pomoč. Hvaležno vzamem baterije in moja svetilka zasveti kot nova. Medtem je tudi Brigita našla svojo svetilko v žepu nahrbtnika in sedaj lahko nadaljujemo z vzponom. 

Za seboj opazimo dve skupini svetilk, ki se počasi pomikata po stezici v gozdu daleč pod nami. Očitno so tudi Belgijci že krenili na pot, za njimi pa še ena skupina. Še vedno v trdi temi se ob 05.10 uri lotimo prvih skal. Granitne plošče so še rahlo vlažne od jutranje rose, vendar čevlji vseeno dobro grabijo. Kljub temu na bolj izpostavljenih mestih vseeno poprimem za debelo verigo, ki vodi nekam navzgor v temo. Vzpon je res kar zahteven, na več mestih je treba poplezavati. 

Naglo se dvigujemo, ves čas pa opazujem lučke v dolini globoko pod nami. Se nam približujejo ali se oddaljujejo? Imam občutek, da smo hitrejši od njih. Ob  06.uri se prične daniti. Vzpenjamo se po gruščnatem pobočju na levi strani potoka, ki tod v kaskadah pada preko strme stene. Prehiti nas nek mlad Francoz samohodec, ki nosi velik nahrbtnik.  Nekaj minut čez pol sedmo uro smo na planoti na višini cca 2000 metrov, pod goro z imenom Capu Borba (2305 m). Ustavimo se in zajtrkujemo.

Sonce že ozarja vrhove nad nami, le vrh Monte Cinta, ki je točno pred nami, je še v senci. A naša pot vodi na sedlo, ki je precej desno od vrha.  Do tja moramo premagati še strmo melišče. Tik pod sedlom pridemo do manjše mlake, na skali je puščica, ki kaže pot do jezerca - Lac. Na vzhodu pod nami je zanimiva gora, ki zgleda kot njiva, ves vrh je pokrit z razbrazdano zemljo. Kot bi kak vrtnar pripravil gredice za gorsko cvetje. Najbrž je to Capu Borba. 

Na levi pa poglede vleče nase severna stena Monte Cinta, mestoma pokrita s svetlimi lišaji. Vzpon tja gor očitno ne bo ravno mačji kašelj.

Od jezerca pot vodi močno v desno, mimo zadnjih zaplat snega, ki se skrivajo v senčnih kotanjah pod grebenom. Zima tod je najbrž kar huda, če se sneg obdrži vse do srede poletja. 

Še zadnji strm vzponček po razmetanem skalovju in ob 8.30 uri dosežemo sedlo na višini 2380 metrov. 

Vreme je še vedno lepo, zato je odločitev hitra. Nahrbtnike bomo odložili na sedlu, Marto pa pustili pri njih, da jih bo čuvala. Nato ostali pohodniki skočimo na vrh Monte Cinta (2706 m), potem pa se vsi skupaj spustimo do koče Tighjettu. Rečeno, storjeno. Mokre majice sem razobesil po skalah na sedlu, vtaknil v nahrbtnik majico in vodo, pa še vodo za Milo in nekaj za preobleči. S palicami v rokah smo krenili po grebenu. Glede na razdaljo na karti sem računal, da bomo do vrha potrebovali največ 45 minut, višinska razlika med sedlom in vrhom  je namreč  le dobrih 300 metrov. A sem se krepko uštel. Pot je vodila po desni strani grebena, dvakrat pa se je vrhovom v grebenu izognila daleč navzdol, najbrž za več kot 100 višinskih metrov vsakokrat. Po desni smo obšli vrh z imenom Punta des Eboulis, višina 2607 m.

Kljub ostremu tempu, ki ga je diktirala Nina na čelu, smo do vrha Monte Cinta potrebovali dobro uro. Pot ni ravno enostavna, na mestih je potrebno poplezavanje, a vseeno ni preveč zahtevna za izkušene planince. Morda je za spoznanje lažja od poti, ki vodi na Olimp v Grčiji. 

Na ne preveč prostranem vrhu je postavljen križ, na njem so izobešene francoska in korziška zastava. Posedli smo se po kamenju za skupinsko slikanje. Zaskrbljeni pa smo opazovali oblake, ki so se začeli zbirati v dolini pod nami in od vzhoda pritiskati proti 
grebenu Monte Cinta.

Na hitro smo se spustili nazaj na sedlo. Med sestopom smo srečali belgijsko skupino, ki se je vzpenjala proti vrhu z uro zakasnitvije za nami. Za vzpon in sestop smo potrebovali točno 2 uri, s postankom na vrhu vred. S sedla smo se pričeli spuščati v dolino. 

Na melišču pod sedlom srečamo Francoza, ki je opremljen z ženskim klobučkom, okrašenim z gorskim cvetjem. Vprašam ga, ali ga smem fotografirati, potem se zadrživa v krajšem pomenku. Pove, da je doma iz Pariza in da že drugič hodi po GR-20, tokrat v obratni smeri. Je pravi šaljivec, za spremembo od večine ostalih Francozov, katere srečujemo, zna in tudi hoče govoriti solidno angleščino. 

Po razbitem terenu se vzpnemo na sedlo Bocca Crucetta (2452 m), ura je 11.30. Pod seboj gledamo nebeško modro jezerce Lac du Cinto, za nami je vrh Punta Crucetta (2499 m). 

Proti koči Refuge Tighjettu, ki je postavljena v zatrepu gorske doline med vrhovi Punta Minuta (2556 m), Capu Larghia (2503 m) in Capu di a Crucetta (2186 m), vodi strm spust, najprej po melišču, potem po pobočjih nad hudournim potočkom Crucetta. 

Enkrat ali dvakrat se ustavimo pri tolmunčkih z bistro vodo, si natočimo sveže vode in se malo osvežimo s spiranjem potu z obraza. Nina grozi, da se bo šla kopat v enega izmed tolmunov, ki spominja na jacuzzi bazen. S skrajnimi napori celotne skupine ji to nakano nekako preprečimo, sklicujoč se na varstvo okolja. 

Ker se pri tolmunčkih nekoliko preveč obiramo, postaneta Boštjan in Rok že kar nestrpna (najbrž sta bila potrebna požirka piva) in Nina jima milostno dovoli, da se odcepita od skupine in zdrvita naprej. Kmalu nam izgineta izpred oči v oblaku prahu, ki se je dvigal za njima. Čez par minut ju že zagledamo globoko v dolini, ko spešita v zadnji klanček, ki se dviga proti koči. Slabe pol ure za njima pride do koče tudi preostanek skupine. Kočo zagledamo šele, ko smo že skoraj tik pred njo, saj je skrita v kotu pod stenami. Malo pod kočo je križišče, kjer se ločita pot proti vrhu Monte Cinta in pot proti naslednji koči na GR-20, zavetišču Ciutullu i di Mori (1991 m).  Od koče navzgor pa vodi še tretja pot - slovita Cirque de la Solitude, ki pelje pod vrhom Punta Minute na sedlo Bocca Tumasginesca (2183 m) in potem do Haut Asco. Ta pot je sedaj zaprta, o čemer priča uradni odlok oblasti, ki je razobešen na vratih vsake izmed koč, ki smo jih doslej obiskali.  

Ura je ob pol dveh, ko smo na pragu koče. Oskrbnik koče je za spremembo od dosedanjih osornežev prijazni Francoz Charly, njegova pomočnica (in najbrž tudi partnerica) pa je mlada, visoka in simpatična črnka iz Sudana. V bajti se razlega glasna glasba, oba oskrbnika pa pripevata pesmi, ki jo trenutno vrtijo. Velika razlika od prejšnjih neprijaznih oskrbnikov, še zlasti pa v primerjavo s Frau Goering na prvi koči. Koča je skromna. Pod kočo je en umivalnik s pipo s tekočo vodo in en tuš. WC je dobrih 50 metrov nižje od koče, čučavac. Ko si izborimo ležišča na pogradih, se spravimo k higieni. Stuširamo se eden za drugim, potem operemo prešvicane majice in jih razobesimo na vrvico pod bajto. Marta se malo zamuja s pranjem in mokro perilo razpostavi kar po kamenju, saj je vrv že polna.   

Večerja je odlična. Za začetek dobimo odličen narezek s pršutom in domačimi salamami z divjačinskim mesom. Že tega je toliko, da smo skoraj siti. Sledi velika skleda špagetov, politih z dobro omako in posutih s popečeno slanino. Odlični so in Rok se trudi, da bi pospravil vse, kar je bilo v skledi, a mu kljub hudim naporom za dlako ne uspe. Po večerji pa show Charlyja. Prišel je med mize s ročno škropilnico za zalivanje rož in pričel "umivati zobe" gostom pri večerji. Vsakemu je pokazal, naj odpre usta, nato pa je vanja brizgnil curek neke tekočine. Ko je prišel do mene, sem ugotovil, da ima v brizgalni žganje, najbrž sadjevec. Takoj sem zaprosil za repete. Ker pa se je moral do mene stegovati preko cele mize, mi je naslednji curek poslal v oko namesto v usta. Še dobro, da sem imel očala na nosu. Potem je začel izvajati vragolije s to svojo brizgalno. Brizgal je v zrak in kazal, naj padajoče kapljice lovimo z odprtimi usti. Nato je "streljal" za hrbtom, pod komolcem, nazaj čez glavo, pod kolenom in požel salve smeha pri vseh navzočih. 

Črna deklica je medtem pridno pospravljala mize in si potihem prepevala.  Dobro razpoloženi smo se odpravili na nočni počitek.