6. dan, 23.7.2015, do koče Mori, vzpon na Paglia Orbo (2525 m)

6. dan, 23.7.2015, četrtek: Refuge de Tighjettu (1640 m) - Ciutullu di i Mori (1991 m), vzpon na Paglia Orbo (2525 m), 3 ure in na Capu a e Ghiarghiole (2105 m), 1 ura.

 

Do koče 670 m vzpona, 80 m sestopa, 4 ure hoje, na Paglia Orbo še 600 m vzpona, na Ghiarghole pa 120 m vzpona.

Na pot smo krenili ob 06.35 uri. Pred nami je bil najbolj naporni, a tudi najlepši dan trekinga. A tega zjutraj še nismo vedeli. V planu je bila namreč zanesljiva samo pot do koče Mori. Do tja je dobre 4 ure hoje. Vse ostalo je bilo odvisno od vremena.

Najprej je bil na vrsti spust v dolino ob potoku Stranciacone, do koče Bergerie de Ballone ali po korziško Auberge U Vallone, katera stoji na višini 1440 m. Tam prodajajo tudi ovčji sir. Nina nam je povedala, da se je tudi tam pozanimala glede možnosti prenočevanja, a so bili izredno neprijazni. Zato je to kočo črtala s seznama možnosti. Pri koči se sploh nismo ustavili, nadaljevali smo s sestopom. 

Malo za kočo smo srečali kolono mezgov in osličkov, s katerimi nosač nosi pijačo in hrano v višje ležeče koče. Nekateri iz skupine so ga želeli fotografirati, a jim je to odločno prepovedal. Zato sem na skrivaj škljocnil le živali,  ko je bila kolona že skoraj mimo mene. 

Spustili smo se  v dolino potoka Rau de Palia Orba, ki tam teče na višini 1384 m. To je bila najnižja točka današnjega dne. Pri lesenem mostu preko te rečice smo imeli prvi postanek, par minut po 8.uri.  Od tam smo se pričeli vzpenjati po južnem pobočju ogromne gmote gore Paglia Orba, ki se je vzpenjala  na naši desni, a vrha od tod nismo videli. 

Do sedla Bocca di Foggiale na višini 1962 m smo prišli malo po 10.uri, po dobrih treh urah in pol ne preveč naporne hoje. Mestoma je bilo sicer treba poplezati po skalah, a vaja iz prejšnjih dni nam je pomagala, da smo s takimi mesti opravili kar mimogrede.  Sedlo loči mogočno Paglio Orbo od pohlevne sosede Punta di Tula (2142 m). Zaželel sem si, da bi skočil na Tulo, medtem ko so ostali počivali na sedlu. A mi je Nina prepovedala samostojen vzpon. Za skupino je imela pripravljene drugačne načrte, ki pa jih zaenkrat še ni razkrila.

Po krajšem počitku na sedlu smo se rahlo dvignili skozi gozdiček nizkega rušja, potem pa spustili do koče Ciutullu di i Mori. Pred kočo je na drogu vihrala korziška zastava z znano glavo Mavra, francoske zastave ni bilo videti nikjer. Oskrbnik koče nas je sprejel neprijazno. Zahteval je, da se sezujemo že na terasi pred kočo, čevljev pa ni pustil spraviti pod streho. Ko nam je odkazal ležišča na pogradih, je vsakih nekaj minut prišel kontrolirat, ali je kdo morda postavil nahrbtnik ali kako plastenko z vodo na pograd. Vse take stvari je takoj zmetal na tla, češ da se z njimi postelje samo umažejo. Malo se je odtajal šele, ko smo pričeli pridno naročati Pietro in druge pijače. 

A v tem trenutku je Nina razkrila karte. Dan je zaenkrat še lep, za popoldan pa je napovedana ploha. Po zagotovilu Charlyja s prejšnje koče imamo do vrha Paglia Orbe največ 2 uri hoje, vzpon pa je po njegovem mnenju prav lahek. (op. ta izjava Charlyja se ne ujema najbolj z opisom v vodniku -  Paglia Orba -- ascent to the 7th highest peak of Corsica and the most beautiful according to many people --climbing skills are necessary).)  Če računamo še uro za sestop, se lahko vrnemo do koče še pred ploho, ki običajno tod pride okrog 14.ure. 

Takoj smo si pripravili opremo za vzpon, spraznili nahrbtnike nepotrebnih stvari in se pričeli vzpenjati proti sedlu Col des Maures na višini 2155 m. To sedlo loči vitki in strmi Capu Tafunatu (2335 m) od masivne Paglie Orbe.   Do sedla je bila pot označena, saj preko njega vodi pot Mare i Monti. 

Od sedla naprej so nas čakali samo možici. Na sedlu smo spravili palice za skalo in pričeli s plezanjem.  Nina pleza kot prva in išče prehode med grapami in ploščami, ki se nizajo nad nami. Na mestih, kjer je več možnosti za nadaljevanje, ji pomaga tudi Rok. Ostali čakamo, dokler ni jasno, kje poteka nadaljevanje poti. 

Skala je trdna in oprimki dobri. Plezamo z užitkom, pot pa je ves čas nekako stisnjena med skale, nikjer ni čutiti izpostavljenosti. A ko pogledamo čez kak skalni rob, zagledamo kočo Mori že globoko pod seboj. 

Točno nasproti nas se v nebo pne ostra konica vrha Capu Tafunatu. Gora ima v sredini značilno okno, ki je vidno le iz prave višine, iz doline se ga ne da videti od povsod. Pot nanjo je videti še mnogo bolj zahtevna kot naša današnja izbira. Čeprav smo se pogovarjali tudi o možnosti, da bi obiskali oba vrhova, to danes gotovo ne pride v poštev. V dolini se že zbirajo meglice, popoldan bo zagotovo spet deževalo.  

Kmalu pridemo do težavnega mesta. Iz grape se dviga strma plošča, ki jo na sredi preseka ozka polička. Nad poličko je izbočena plošča, ki sili skoraj previsno preko poličke. To mesto premagujemo na različne načine. Nina ga preči po polički, Rok ga obpleza mimo po desni. Mila se spusti na poličko in po vseh štirih zleze na drugo stran plošče, kjer se prične novi žleb navzgor. Sem se oprimem stene nad polico in s previdnim preprijemanjem prestopam po polički naokrog plošče. 

Tako se nadaljujejo grape, poličke in kamini, vendar jih premagujemo enega za drugim. Prav uživam v lepem plezanju, pot me zelo spominja na tisto pri nas, ki vodi na Oltarje. Po vodniku sodeč je tudi ta pot ocenjena s težavnostjo plezanja I. do -II.  Pred nami se pokaže vrh in vsi pohitimo, da bi čim prej stali na njem. Ko pridemo na kopice kamenja na vrhu, se izkaže, da je to le predvrh (višina 2447 m).   

Ura  je 12.12, do sem smo potrebovali uro in pol. Vrh Paglia Orbe se pokaže pred nami, oddaljen še dobrih 20 minut lažje hoje.Najprej se spustimo na vezni greben, potem pa se po grušču povzpnemo na glavni vrh. Tam si vsi sežemo v roke in si čestitamo. Za nami je čudovit in res težaven vzpon. Na vrhu se nam kmalu pridruži  mlad francoski parček in zaprosimo ju, da napravita gasilsko sliko naše skupine. 

Nato se brez obotavljanja pričnemo vračati, saj se oblaki že vzpenjajo proti sedlu med Orbo in Tafunatujem.  Sestop po strmi steni se mi zdi mnogo lažji kot vzpon, vsa težja mesta premagujemo z lahkoto. Kljub temu Rok počaka na vsaki težji točki in varuje za vsak primer, še najbolj pa pomaga z nasveti, kje so dobri stopi. Na previsnih mestih, ko je stop za nogo globlje v steni kot oprimki za roke,  namreč ne vidiš pod noge in moraš stope zatipati, preden stopiš nanje.  Kaj kmalu smo na sedlu, kjer poberemo palice. Tik pred sedlom srečamo mlade Belgijce, ki bi se radi pričeli vzpenjati. Ker pa so oblaki že popolnoma zakrili vrh Orbe in tudi Tafunatu, se obrnejo in se pričnejo vračati h koči še pred nami.  Naglo se spuščamo po dobro uhojeni poti od sedla proti koči, a oblaki so še hitrejši. Ko pričnejo padati prve debele kaplje dežja, stečemo še zadnje metre proti koči in na varnem smo. Dežju smo ponovno pravočasno  ušli, saj nas ni uspel niti prav zmočiti.  Vzpon in sestop sta trajala 3 ure.

Ko pridemo v kočo, neutrudna Marta prične kuhati juhico iz kocke in od nekod privleče kozarce ter nam ponudi toplo juho, ki nam kmalu vrne moči.Po slabih dveh urah dežja, med katerim je padlo tudi nekaj sodre, se nebo ponovno zjasni. Marta, ki ni bila na vrhu Orbe, se odloči, da bo namesto tega zlezla na najbližji vrh pri koči, na slabe pol ure oddaljen Capu a e Ghiarghiole (2105 m). Da ne bi hodila sama, se ji pridružim. Odpraviva se po markirani poti od koče, na primernem mestu pa pot zapustiva in se čez melišča po slabo vidni potki  pričneva vzpenjati proti grebenu. 

Ko prideva na greben, na skalah pred seboj opazim ogromnega samca muflona. Nekaj časa ga opazujem in pokličem še Marto,da ga pride pogledat. Ko pa vtaknem roko v žep in izvlečem fotoaparat, da bi ga poslikal, se mrcina počasi obrne in odkoraka za skale. Kljub temu sem le še ujel posnetek, ki pa zaradi dvigajočih se oblakov iz doline ni najbolje uspel. 

Prej kot v pol ure sva na položnem vrhu. Ves je nastlan z ovčjimi drekci, kar priča, da je čreda ovac, ki jo sedaj opazujeva globoko v dolini, tod kar pogosto na paši. Oblaki za nama se vrtijo okrog vrhov Tafunatuja in Paglia Orbe, na trenutke obe gori celo popolnoma zakrijejo.  Do koče se vrneva kar počez čez melišča in trate. Ves izlet sva končala v dobri uri.

Ko se vrneva v kočo, skupaj z ostalimi čakava na večerjo. Boštjan je medtem našel kartonsko škatlo s pipico, v kateri je črno vino. Ker meni, da miza ponuja, kar pridno tanka pri tej mizici. Med srkanjem vina pa se pogovarja tudi z nosačem, ki je iz doline pripeljal robo za kočo. Pogovor poteka predvsem z rokami, a se vseeno uspeta pogovoriti. Ti Korzičani so od začetka zelo osorni, ko pa jih spoznaš malo bolje in se nekaj časa pogovarjaš z njimi, se počasi omehčajo in postanejo bolj normalni. Skoraj vsi, Frau Goering je najbrž izjema.