2. dan, 19.7.2015, do koče d'Ortu di u Piobu (1570 m)

2. dan, 19.7.2015, nedelja: Calenzana (275 m) - Refuge d'Ortu di u Piobu (1570 m) - Monte Corona (2144 m)

Vzpona 1.550 m, sestopa 235 metrov, razdalja 12 km, planiran čas hoje 6,30 ure, dejanske hoje malo manj kot 7 ur, od 06.45 do 13.40 ure. Vreme sončno, vroče, v dolini do 37 stopinj, pri koči 30 stopinj. 

Vstajanje je bilo dogovorjeno za 6.uro. Vendar smo se vsi zbudili že prej in ob 6.uri smo bili vsi že zbrani pri jedilnici. Pozajtrkovali smo dobrote, ki jih je prejšnji dan nakupila Nina v vasi Ponte Leccio - kruh, marmelado in maslo, salame, sir, kumare in paradižnik. Nekaj od tega kar je ostalo, smo spravili v hladilnik za naslednjo skupino, ki pojde na isto pot en teden za nami, nekaj pa pospravili v nahrbtnike za malico na poti. 

Potem nam je Nina pomagala pospraviti šotore. Šotori so znamke Qechua in so zelo enostavni za postavljanje. Odvežeš vrvico in šotor se praktično "razleti". Poiščeš primeren prostor in ga postaviš na tla, pa je opravljeno. Le zaradi lepšega smo uporabili še kak klin in ga fiksirali. Stranice pa smo obložili z debelimi kamni, da se ob robu ni vihal navzgor, kar si je silno želel storiti. Pospravljanje šotora pa je druga reč. Najprej je treba zapreti vse zadrge. Potem moraš paziti, da je povezovalna vrvica prosta in na pravi strani. Sledi najtežji del. Ko šotor zložiš kot harmoniko, je potrebno palice zlomiti v osmico in to osmico stisniti skupaj, da dobiš krog premera cca 70 cm. Ta krog potem zvežeš s povezovalno vrvico in šotor strpaš v vrečo.  Meni se je zdelo prenevarno, da bi sam "lomil" palice v osmico, zato sem ta del posla prepustil Nini. Če se kaj zlomi (in meni se gotovo bi), naj raje to opravi sama. Ne bi bil rad kriv, da bi kdo iz naslednje skupine moral spati na prostem. 

Ob 6.45 smo bili vsi pripravljeni na odhod. Sonce je bilo že visoko in napovedan je bil zelo vroč dan. Počasi smo krenili navzgor po vasi Calenzana. Že na prvem ovinku je bila postavljena tabla, ki nam je povedala, da tu prične pot GR-20 in da imamo do koče d'Ortu di Piobu 6,30 ure hoje.

Ko smo šli mimo bara, kjer smo se seznanili s Pietro, so bile tam skupine pohodnikov, ki so zajtrkovale. Potem smo šli mimo pekarne, kjer so drugi pohodniki kupovali kruh in pecivo za malico na poti. Markacije so nas vodile še mimo cerkve, potem pa smo pri vodnjaku končno zavili v hrib. 

 

Pričetek poti je bil obetajoč. Zlagoma smo se vzpenjali po lepi poti, za nami pa so ostajali čudoviti razgledi na morje in predvsem na lep zaliv, v katerem počiva mesto Calvi.  Po dobri uri prijetne hoje smo bili na prvem izmed treh sedel, kolikor jih moramo obiskati danes. To je sedlo Col de Revalente na višini 616 m. Ustavili smo se za kratek počitek, razgledovanje in fotkanje. Na sedlu stoji zanimiva kamnita gmota, ki zelo spominja na silhueto slona, z lepo oblikovanim rilcem.

S sedla pot zavije po pobočju v levo in se nekoliko spusti, preden se med borovimi gozdički in starimi kostanji osamelci ponovno prične dvigati proti sedlu Bocca a u Saltu. 

Hodili smo dokaj hitro, po poti smo prehitevali večje skupine pohodnikov, ki so na pot krenili precej pred nami. Na enem izmed krajših postankov nam je naproti pripeljal gorski kolesar. Z začudenjem smo opazovali njegovo kolo, saj je imel na njem gume, ki bi jih prej prisodil kakemu težkemu motorju, debele so bile vsaj 15 cm.  Nina je diktirala kar soliden tempo, a po pričakovanju smo ga vsi pohodniki zmogli brez večjih težav. Že ob 10.uri smo bili na drugem sedlu - Boca a u Saltu na višini 1250 m. Tudi s tega sedla se odprejo čudoviti razgledi, tako nazaj na morje kot naprej na vrhove, ki jih bomo obiskali v naslednjih dneh. Nina nam kaže posamezne vrhove in izgovarja njihova imena. Počasi se nam vtiskajo v spomin - Monte Cinto, Paglia Orba, Punta Minuta, pa Monte Corona. Vroče je, morda bi bilo bolje kreniti na pot bolj zgodaj zjutraj…

S sedla ponovno sledi najprej kratek spust, potem pa precej strm vzpon, ki nekoliko spominja na pot skozi Žrelo na Storžiču. Ob 11.35 uri se srečamo s prvimi verigami, s katerimi tod varujejo težavna mesta. Prehod po skalnih ploščah v grapi ob gorskem potočku ni preveč zahteven, saj so skale suhe in gojzarji dobro prijemajo. 

V mokrem vremenu pa so verige gotovo v veliko pomoč. Ob 12.45 uri smo na tretjem sedlu - Bocca a u Bazzichellu ali po francosko Col de Bassiguell, ki je na višini 1486 m. Od tod že dobro vidimo kočo Piobu d' Ortu. 

Na Korziki uradno sicer govorijo francosko, a obstaja tudi korziški jezik (Corsu ali Lingua Corsa), ki je prvotni jezik prebivalcev otoka in sodi med romanske jezike. Na hitro je bolj podoben italijanščini kot francoščini, govorijo ga tudi na delu otoka Sardinija.  Značilno zanj je, da se večina besed konča s črko U. Torej, kjerkoli bo v tekstu beseda, ki je ne poznate in se konča na U, je to korziščina. Ortu di Piobu menda v korziščini pomeni Brezov gaj. Tako nam je vsaj zatrdila Nina in nimamo razloga, da ji ne bi verjeli. Še zlasti, ker je okrog te koče res moč najti kar številne breze. 

A do koče je še precej daleč. Prečkati moramo celo pobočje na naši levi in se potem spustiti v jarek pod kočo. Zadnje metre pa se pot dvigne iz jarka in pripelje do koče, ki stoji na manjši planoti, obdana z brezovim gozdičkom. Pri koči smo ob 13.38 uri.  Koča je bila odprta, čeprav smo pričakovali, da jo bodo odprli šele ob 17.uri. Nina se dogovarja za prenočišče, ki je sicer že rezervirano vnaprej. Nato nam pove, da bo večerja ob 19.uri.  Sledi tuširanje, pranje preznojenih majic in nogavic in seveda obvezno pivo. Sam stopim do nekaj minut oddaljenega izvira in si natočim sveže in precej mrzle vode. Medtem šank v koči zaprejo, ker se oskrbnik odpravlja kuhat večerjo.  

Ko se vrnem do koče, Rok poželjivo gleda v  skalnat vrh nad kočo:"Kaj, če bi skočili tja gor?".  Tam se šopiri lep hrib, 2144 m visoka gora Monte Corona. Malo se spogledujemo, kdo bi šel. Eden za drugim odmahujejo z glavo, dan je vroč in vsi bi radi počitek. Na situ ostanemo le trije - Rok, Nina in jaz. V nahrbtnik vržem rezervno majico, srajco z dolgimi rokavi in plastenko vode. Tudi Rok ima majhen nahrbtnik, Nina pa samo bidon vode. Ob 15.30 uri krenemo od koče nazaj v jarek, po katerem smo prišli. Tam je namreč na karti vrisan začetek poti na Monte Corono.  Sredi jarka Nina najde sledove neke potke in  po njej se pričnemo dvigati. Kmalu najdemo pot z markacijami, ki  se strmo dviga proti sedlu Bocca di Tartagine, katero leži med vrhovoma Capu a u Dente in Monte Corona. 

Pot do sedla je markirana, saj je del poti Tra Mare e Monti, ki vodi iz Calenzane proti vzhodni obali otoka. Nina na čelu diktira zelo oster tempo in Rok ji z lahkoto sledi. Meni zmanjkuje sape, pa tudi pot s čela mi neprestano zaliva oči.   Dvakrat si izborim postanek za par sekund, pa že spet hitimo navzgor. Globoko pod seboj vidimo kočo, kot bi jo gledali iz letala.  Od sedla dalje je brezpotje, vendar je slabo vidna stezica lepo označena z možici. Ob 16.38 uri smo na vrhu. 

Skoraj 600 višinskih metrov smo premagali v  dobri uri. Spust je še hitrejši. Z vrha se spustimo kar naravnost navzdol proti sedlu in kmalu zabredemo v skoraj neprehodno grmičje. S težavo se prebijemo malo v desno, kjer je melišče. Potem zdrvimo navzdol in se na sedlu obrnemo bolj v levo. Skozi brezov gaj se v bližini izvira vrnemo do koče. Tik nad kočo najdemo markacije, po katerih bi morali kreniti proti vrhu. Z obvozom preko jarka smo zapravili nekaj višinskih metrov in nekaj minut časa. Pri koči smo par minut po 17.uri, za vzpon in sestop smo porabili manj kot dve uri.  Pred kočo so nas že čakali oslički in konji, s katerimi iz doline h koči tovorijo hrano in pijačo.

Za večerjo imamo precej slano juho iz vrečke, lečo s klobaso in pocast marmorni kolač. Ker sem preko dneva porabil kar precej moči, si dvakrat napolnim krožnik z lečo v omaki. In kmalu zatem sem plačal davek na požrešnost. Leča me je grozno napenjala in ponoči sem moral dvakrat do toaletnih prostorov. To bi še šlo, če bi bil wc v koči ali kje blizu. Pri tej koči pa je kraj, kamor še cesar hodi peš, oddaljen dobrih 100 metrov. Do njega se je potrebno prebijati preko skalovja in trat, saj pot do tja ni urejena niti označena. Dvakrat sem se znašel pri pomivalnici posode, preden sem končno našel pravo mesto. Noč je bilo jasna in navdušen sem bil nad pogledom v zvezdno nebo. Nikjer nobene luči, ki bi motila svetlobo zvezd. Res enkraten pogled.  Več kot pol ure sem ostal zunaj in buljil v nebo. Potem pa nazaj na pograde med stenice… Že zvečer sem ugotovil, da sem pri razvrščanju stvari med "camping komplet" in "planinski komplet" v potovalki pozabil spalno vrečo, ki edina sodi v oba kompleta. Noč je bila topla in spalke niti nisem preveč pogrešal. Le proti jutru se je malo shladilo, ko je skozi na stežaj odprto okno zapihala sveža sapica. Poiskal sem termoflis in se pokril čez noge, pa sem tudi to prestal. 

Nina je spala na pogradih v prvem nadstropju. Sredi noči se je k njej preselila tudi Mila, saj naj bi jo spodaj motilo moje smrčanje. To je sicer zlobno natolcevanje, saj če res smrčim (o čemer dvomim, saj se še nisem slišal smrčati), potem smrčim zelo milo.  Zanimivo pri tem je, da sta bili čez par dni obe dekleti, ki sta spali zgoraj, v oteklinah in bulicah. Očitno sta bili  žrtvi ugrizov ali pikov neznane živali. Po mojem mnenju sta si to nadlogo navlekli že kar prvi dan na zgornjih pogradih, kjer je moralo biti stenic več kot spodaj. Vsi ostali (z izjemo Boštjana) smo jo odnesli brez oteklin.