Treking GR-20 na Korziki - 18.7- 26.7.2015

Uvod

1. Korzika

Korzika je za Sicilijo z 25.700 km2, Sardinijo z 24.090 km2 in Ciprom z  9.251 km2 četrti največji otok v Sredozemskem morju. Meri  8.682 km2, kar je za slabo polovico Slovenije (20.273 km2).  Kljub tej velikosti pa na njej stalno prebiva le okrog 260.000 prebivalcev, kar govori, da je otok zelo redko naseljen.  Otok pripada Franciji, čeprav je geografsko bliže italijanski obali (83 km do Livorna in 180 km do Nice). Na jugu je Korzika le 12 km oddaljena od Sardinije, loči ju Bonifacijev preliv. S severne strani otok obliva Ligursko morje, z južne oziroma vzhodne  strani pa Tirensko morje.  Otok meri v dolžino od severa proti jugu 183 km, v širino pa dobrih 80 km. Po otoku so speljane številne ceste, pa tudi ozkotirna železniška proga med Bastio in Ajacciom.  

Večja mesta na otoku so Ajaccio (65.000 prebivalcev), Bastia (43.000), Porto Vecchio (11.000),  Corte (7.000). Turistična mesta so še Calvi, Porto, Bonifaciu. Med največje turistične zanimivosti sodi zaliv pri vasici Porto, v katerem je naravni rezervat Scandola, ki je uvrščen  v svetovno dediščino pod varstvom UNESCA.  Druga naravna zanimivost v tem zalivu so Calanches of Piana, rdečkaste skalnate tvorbe. Ves zahodni del otoka spada v narodni park Korzike (Parc Naturel  Regional de Corse).  Zanj so značilne številne redke rastline in živali (mufloni, divje svinje, nekatere vrste ptic). 

V zgodovini je Korzika menjala več gospodarjev. Sprva je bila pod političnim vplivom Kartagine,  od katere jo je prevzela Rimska republika  in kasneje Bizantinsko cesarstvo. Po propadu cesarstva je leta 1282 oblast prevzela Genovska republika in jo obdržala vse do leta 1768, ko jo je obubožana morala odstopiti Franciji. Korzika se je ves čas svojega obstoja bojevala za samostojnost, a ji do danes to še ni uspelo. Njihova najbolj pomembna osebnost poleg Napoleona Bonaparteja, ki je bil rojen na tem otoku, je gotovo general  Pasquale Paoli, ki se je v 18.stoletju bojeval za neodvisnost otoka. Z njim je povezana tudi slovita "mavrska glava", ki je danes simbol tega otoka in jo vsebujeta tudi grb ter zastava otoka.

2. pohodniška pot GR-20

Že iz številke v oznaki GR-20 lahko sklepamo, da je francoskih pohodniških poti ("Grandes Randonnees") več.  Najbolj znane med njimi so tiste, ki vodijo iz Francije proti Santiagu de Compostela in po katerih popotniki hodijo že vse od 10.stoletja dalje. Romarska pot GR-60, znana pod imenom Via Podensis, vodi od Ženeve preko Francije do Roncevallesa na obronkih Pirenejev. Ostale romarske poti na območju Francije so še GR-34, GR-70 in GR-223.  Pot GR-10 vodi preko Pirenejev od Atlantika do obale Sredozemskega morja. Poti so označene z belo in rdečo črto, rdeča je spodaj.  Za najlepšo in morda tudi najbolj zahtevno med vsemi  pa velja prav GR-20. Korziško ime za to pot je Fra Li Monti, kar v korziškem jeziku pomeni "preko gora".  Seznam GR poti v Franciji

Pohodniška pot GR-20 ("Grand Randonnee 20"),  ki vodi med korziškimi vršaci,  velja po mnenju Lonely Planeta in National Geografica za enega izmed najlepših trekingov na svetu. Celotna pot je dolga približno 180 km, na njej pa je potrebno premagati skoraj 10.000 m vzponov. Pot je razdeljena na 15 dnevnih etap.  Prične se v vasici Calenzana na severozahodu otoka, v bližini mesta Calvi,  vodi diagonalno proti jugovzhodu otoka in se konča v vasici Conca, ki je v bližini pristanišča Porto Vecchio.   Pohodniško pot vsako leto obiskujejo trume pohodnikov iz celega sveta. Najboljši čas za obisk poti sta meseca junij in september, ko ni več snega,  ni preveč vroče in ni prevelike gneče po planinskih kočah. Glavni   naval pohodnikov je v mesecih julij in avgust. Takrat le stežka dobiš prenočišče na skupnih ležiščih v kočah  ali v šotorih, ki jih oddajajo za spanje pri kočah. Veliko pohodnikov s seboj nosi lastne šotorčke.  

3. priprave na treking

Za treking sem izvedel povsem slučajno, ko sem  bil sredi maja  2015 v Španiji na pohodu od Malage proti Cordobi. Brskal sem po internetu za prenočišči ob poti Camino Mozarabe. Google mi je serviral reklamno obvestilo agencije Lifetrek, da organizirajo treking po eni izmed najlepših pohodniških poti na svetu, po GR-20 na Korziki. Zastrigel sem z ušesi, kliknil na povezavo na spletno stran agencije in na dušek prebral vse o tem potovanju. V trenutku sem se odločil. To pot bom prehodil, pa če me vrag vzame!  Takoj sem se po e-mailu prijavil pri agenciji in že čez nekaj ur mi je vodnica potovanja Nina s prijaznim obvestilom potrdila, da bo počakala na plačilo akontacije do 18.6., ko sem se nameraval vrniti v Slovenijo. Iz Španije namreč nisem mogel opraviti vplačila preko Klika, ker na tablici pač nimam nameščenega certifikata NLB.  Čez par dni sem prejel obvestilo, da bo dne 18.6.2015 ob 19.uri organiziran informativni sestanek za udeležence popotovanja  in sicer na sedežu agencije v Kranju. Tega dne sva se z Danico vračala z letalom iz Seville preko Barcelone do Trevisa, nato pa z GoOptijem v Ljubljano. V Trevisu naj bi pristali ob  13.30 uri. GoOpti ima odprto okno v razponu 4 ure. Naju bodo pobrali pravočasno, da se lahko še udeležim sestanka? To pot sem imel srečo. Voznik GoOptija naju je pobral že ob 14.uri in ob  17.uri sva bila doma pri Danici. Zmetala sva umazane cunje iz nahrbtnikov, se na hitro stuširala in že je bilo treba v Kranj. Garmin nama je pomagal najti pravo ulico, parkirni prostor pa sva morala poiskati sama. 

Na sestanku se nas je znašla kar večina bodočih sopotnikov, manjkala je le Ljudmila.  Pozdravila nas je vodnica Nina, ki se je najprej predstavila. Povedala je, da je planinska vodnica, zaposlena pri tej agenciji in da je na pot GR-20 na Korziki že vodila eno skupino, septembra prejšnje leto.  Opisala je osnovne značilnosti trekinga. Povedala je, da pot ni ravno lahka, ni pa tudi prezahtevna za ljudi, ki imajo vsaj nekaj izkušenj s hojo po hribih. Izjema je le približno 200 višinskih metrov dolg (visok!) sestop Cirque de Solitude v bližini vrha Punta Minuta (z 2.556m tretji najvišji vrh Korzike).  Sicer je sestop zelo dobro varovan z verigami in lestvami,  vendar je objektivno nevaren zaradi padajočega kamenja. Zgolj zaradi tega odseka bi bilo priporočljivo s seboj vzeti tudi alpinistične čelade.   Pokazala nam je nekaj fotografij s tega trekinga. Seveda smo vsi udeleženci sestanka dobili le še večjo željo, da bi čimprej krenili na pot, saj so slikce prikazovale res veličastne planinske prizore. Le dva izmed udeležencev sestanka sta takoj ugotovila, da bi bila pot zanju pretežavna in sta se odločila, da bosta raje še nekaj časa pohajala po slovenskih gorah, preden bosta dovolj pripravljena  za GR-20. Na koncu sestanka smo udeleženci potovanja podpisali pogodbo o organiziranju potovanja na Korziko, v kateri so bile opredeljene obveznosti organizatorja potovanja  in vse storitve, ki jih organizator potovanja zagotavlja udeležencem.  Določena je bila tudi cena potovanja - 895 eur.  Vodnica Nina nam je razdelila še program trekinga, v katerem so bile opisane dnevne etape ter  seznam opreme, ki jo bomo potrebovali na poti. 

Seznam je bil razdeljen na dva dela - oprema, ki jo bomo potrebovali za kampiranje v dolini in oprema, ki jo bomo nosili s seboj na trekingu.  Doma sem skrbno pregledal seznam in mu v glavnem zvesto sledil,  le nekaj manjših stvari sem ocenil kot nepotrebne in jih izpustil.  V potovalki  se je tako znašla oprema za kampiranje:  armafleks oz. podloga za spanje, šalica, jedilni pribor, dolge hlače, srajca in majice s kratkimi rokavi za potovanje in oglede mest,  nizki pohodni čevlji, dvoje kopalke in brisača za na plažo. Izpustil sem camping stolček, kar sem kasneje obžaloval, saj  bi ga z lahkoto vrgel v kombi in mi ne bi predstavljal nobene obremenitve med potovanjem.  

Čeprav je Nina predlagala največ 35-litrski nahrbtnik, sem se odločil, da bom na pot vzel večjega - planinskega s 60 litri prostornine in možnostjo povečanja še za 15 litrov. Od viška glava (skoraj) nikdar ne boli…Lažje je metati stvari v nahrbtnik brez truda kot pa pri vsakem postanku pazljivo zlagati stvari, da sploh lahko zapreš nahrbtnik. Na en kup sem zložil stvari, ki jih bom oblekel prvi dan na trekingu. Tu so se znašli najprej dobri visoki gojzarji z vibram podplatom,  pohodniške nogavice in aktivna majica, ki odvaja pot in se hitro suši. Pa kratke hlače, spodnje perilo, fotoaparat in denarnica z dokumenti.  Seveda tudi zložljive pohodne palice, te so eden izmed najbolj nujnih pripomočkov na poti, zlasti pri napornih sestopih.  Pozabil sem na pas za dokumente.  

V nahrbtnik sem spravil stvari, ki jih bom potreboval na trekingu naslednje dni:  dva para rezervnega perila in nogavic, dvoje aktivnih majic, dolge planinske hlače, planinsko srajco z dolgimi rokavi, termoflis, anorak, pelerino za dež, lahko spalno vrečo (800g), japonke za v koče, plastenko za vodo 1,5 l, rokavice in zimsko kapo,  kapo s ščitnikom za sonce. Dodal sem še torbico s toaletnimi potrebščinami, kremo za sonce, čelno svetilko, mobitel, polnilce za baterije in mobitel,  žepni nož, tablico Lenovo,  tabletke magnezija, WC papir, rutico za vpijanje potu na čelu. Tako, nahrbtnik je pripravljen. Danica mi je pripravila še par sendvičev za na pot in pripravljen sem bil za odhod.

1.dan, 18.7.2015, od Kranja do Calenzane

1. dan, 18.7.2015, sobota: potovanje Kranj - Ljubljana - Livorno - Bastia - Calenzana

Zborno mesto za udeležence potovanje je bilo v Kranju ob 21.uri. Tam se je zbrala večina udeležencev potovanja. Dva popotnika naj bi se skupini pridružila v Ljubljani, pri cerkvi v Šentvidu, ob 21.30 uri. Kombi, za volanom katerega je sedela Nina, je bil točen. Ob 21.35 uri sem se poslovil od Danice, ki me je pripeljala na zborno mesto, vrgel potovalko in "rukzak" zadaj v kombi ter se spravil v kombi. Zapeljali smo se še 50 metrov naprej, kjer sem pred par minutami opazil neko gospo, ki se je s potovalko v eni in nahrbtnikom v drugi roki spravila na vrt gostilne Mrežar.  Tam smo pobrali še Ljudmilo in skupina je bila kompletna. 

Pa naj predstavim ekipo:

1. naša vodnica Nina, vodja na poti, stara nekaj malega nad 30 let, planinska vodnica, doma iz Tržiča, vitka temnolaska, vselej nasmejana in prijazna do vseh;

2. prosvetarka Marta, doma iz Kranja, starost blizu 50 let, po lastni izjavi je za potovanje trenirala že od novembra, ko se je odločila za to pot. V zadnjem tednu pred odhodom je bila na Stolu (ne kuhinjskem, ampak tistem pri Žirovnici), na Viševniku in na Kanjavcu po poti od planine Blato. Kanjavec je obiskala skupaj s svojo mamo, ki je stara že 82 let. Kapo dol gospe, ki v teh letih še zmore tak hrib!

3. stopničarski profesor Boštjan iz Hotavelj, star tam okrog 45 let, močne postave in še močnejših nog. Ukvarja se z izdelavo stopnic. Pred 15 leti je ene izdelal Roku in Brigiti in bojda še vedno niso zaškripale niti enkrat. Torej obvlada! Drži se pravila, ki ga je postavil Iztok Mlakar - "ta prav dedc ma najmenj 120 kilo".  Boštjan je vnet gorski tekač in še bolj vnet organizator tovrstnih tekmovanj. Na sebi je imel majico, ki je pričala, da je opravil gorski tek v dolžini 54 km okrog Blegoša. Ko sem ga povprašal, koliko časa je porabil za to pot, je odvrnil, da 8 ur. To dovolj pove o njegovi pripravljenosti za treking!

Pričelo me je skrbeti, kajti naslednja dva sta

4. in 5. Rok in Brigita iz Straže pri Novem mestu . Oba sta visoka in suha, torej hitrih nog.  S tem  potovanjem sta se na njen predlog častila za abrahama, čeprav ga je Rok slavil že pred par leti.   Rok je kako leto starejši in je zagrizen planinec, skorajda že alpinist. Obadva imata za seboj že celo vrsto težavnih vzponov v naših gorah in tudi v Dolomitih. Rok je s skupino iz firme že priplezal na enega izmed najtežjih 4-tisočakov. Teden pred odhodom sta z Brigito opravila vzpon po zahtevni ferati v Tofani v Dolomitih. Za vajo pa sta mimogrede ponovila še ne prav lahko Kopiščarjevo smer na Prisojnik.  Nanju gotovo lahko računam, če se mi bo kje zalomilo.

6. Zadnja udeleženka, ki jo predstavljam,  čeprav bi najbrž morala biti prva, je izkušena Ljudmila. Stara je nekaj malega preko 60 let, a jih sploh ne kaže toliko. Je zelo izkušena pohodnica, bila je že na treh trekingih v Himalaji (Manaslu, okrog Anapurne, bazni tabor na Everestu). Bila je na Kilimandžaru, na Araratu, pa tudi v Sloveniji je opravila praktične vse težje planinske smeri. Med njimi velja izpostaviti predvsem Hanzovo pot na Prisojnik, katero je opravilo le malo planincev. Zanimivo, da je bila njena prva planinska pot v življenju vzpon na Triglav iz Luknje po Bambergovi poti, kamor jo je popeljala malo preveč vneta alpinistična začetnica.  To dovolj pove o njeni usposobljenosti za hribolazenje. Vztraja, da jo kličemo Mila in da jo tikamo. To si moram zapomniti…. Sicer pa se že od vsega začetka vsi tikamo med seboj.  

Še nekaj naju druži z Milo. Oba sva zaprisežena pohodnika po Caminu. To so romarske poti, speljane iz različnih koncev Španije (in cele Evrope), vse pa vodijo proti mestu Santiago de Compostela v Galiciji, kjer je grob svetnika Jakoba. Mila se ni udeležila informativnega sestanka, ker je takrat še vedno bila v Španiji, kjer je romala po 360 km dolgi Prvotni poti  (Camino  Primitivo)   od Ovieda do Santiaga.

7.  še nekaj besed o zadnjem članu odprave. Ime mi je Bojan, star 62 let, srečno v penziji, rad hodim po hribih in v zadnjih letih tudi po Caminu v Španiji. Imam nekaj malega opravljenih tur v slovenskih planinah, med drugim tudi celo planinsko transverzalo. Zanesem se predvsem na izkušnje iz vzponov po brezpotju na Oltarje in Kukovo špico, ki sem jih opravil kot samohodec.

Kondicijsko sem kar dobro pripravljen, saj sem se pravkar vrnil s Camina Mozarabe, kjer sem 25 dni prenašal 12 kg in več težak nahrbtnik. Moja slabost pa so izpostavljene police, kjer se me občasno poloti vrtoglavica, kar je najbrž posledica padca z vrha češnje v otroških letih.  Upam, da takih mest na tem trekingu ne bo preveč.  Bojim pa se, kako bo na spustu preko stene Cirque de la Solitude ….

No, pa krenimo na pot. Nina je zavila na avtocesto in umirjeno vozila proti italijanski meji, katero smo prestopili pri Novi Gorici. Ko smo prišli na prvo cestninsko postajo, je večina potnikov že kinkala. Na zadnje sedeže sta se namestila Dolenjca Brigita in Rok, ki sta prva umolknila in se zatopila v globoke misli. Na moji levi si je Marta namestila napihljivo ovratnico in kmalu trdno zaspala. Tudi Mila na moji desni se je naslonila na okno in zamižala. Le Boštjan na sprednjem desnem sedežu se je še nekaj časa trudil okrog klime in avtoradia, a tudi njega je polagoma pobralo. Okrog polnoči, ko smo bili že blizu Padove, je tudi voznica Nina postala utrujena. Ustavila je na avtocestnem počivališču in vsi smo poskakali iz kombija, da bi si malo pretegnili noge in hrbte. Šli smo v restavracijo, odtočili in popili kavico. Potem smo vozili naprej. Malo pred Bologno je prišlo do menjave na šoferskem sedežu. Za volan se je presedel  Boštjan, ki je takoj odločno pritisnil na plin. Na ozki in tukaj kar ovinkasti avtocesti z dvema  voznima pasovoma in brez odstavnega pasu je tesno prehitel nekaj tovornjakov, potem pa se je zaradi grbinastega vozišča tudi on umiril in vozil nekoliko bolj umirjeno.  Nekje pred Piso se je Nina prebudila iz dremeža in znova vzela volan v svoje roke.

Še pred 6.uro zjutraj smo že bili v luki Livorno.

Livorno je  italijansko pristanišče v Toscani, ki šteje okrog 160.000 prebivalcev. V njem sta se rodila slikar Amedeo Modigliani  (1884-1920) in skladatelj Pietro Mascagni (1863-1945, opera Cavallierio Rusticano). Livorno ima veliko luko, iz katere plujejo trajekti in tudi luksuzne potniške ladje na Sardinijo, Elbo in Korziko.  Na pomolu smo se postavili  v kolono vozil pred trajektom Moby Vincent, ki vzdržuje trajektno zvezo s Korziko.  Nina je po levi spretno obšla nekaj vozil, ki se niso takoj premaknila naprej. A to nam ni nič pomagalo, saj so pristaniški delavci, ki so nadzorovali vkrcavanje, vozila razvrščali glede na višino oziroma velikost. Nas so porinili povsem na levo stran in počakati smo morali, da so se najprej vkrcali vsi "navadni" osebni avtomobili. Potem smo prišli na vrsto kombiji in čisto nazadnje še avtodomi in nekaj tovornjakov.  

Ob pol sedmi uri smo bili s kombijem vred v trebuhu trajekta. Pobrali smo iz prtljage malico in fotoaparate in se odpravili na zgornjo palubo v 8.nadstropju. Garaže so namreč med vožnjo zaklenjene in v podpalubje ne moreš več priti. Brez večjih problemov smo si priborili ležalnike na krovu  in se spravili v zavetje pred vetrom za potniške salone, ki so na prednjem delu velike ladje. Odhod trajekta je bil planiran ob 08.uri in res smo odpluli ob tej uri, z le par minutami zakasnitve. Vožnja do Bastie na Korziki naj bi trajala 4 ure in nekaj minut. Prvo uro ali dve smo bili na palubi, kjer smo opazovali odhod trajekta iz luke ter otoček Porto, ki se je po dobre pol ure plovbe prikazal na obzorju na desni strani ladje. Otoka Elba, ki bi se moral videti z levega boka ladje, žal nisem videl. Morda je bila vidljivost ta dan preslaba, da bi videli tudi ta otok.   Sčasoma smo se vsi naveličali praznega morja - nikjer ni bilo ničesar, na čemer bi se oko lahko ustavilo. Tako smo eden za drugim odcapljali v ladijski barček, ki je nadstropje nižje. Tam smo bivakirali ob kozarčkih osvežilnih pijač (beri pivo) in kavicah, dokler se ni na obzorju v sončni meglici pokazala obala otoka Korzika. Seveda smo skupaj z vsemi drugimi potniki ponovno pohiteli na zgornjo palubo in opazovali pilota, ki je trajekt varno vodil do priveza v luki.  Ob 12.30 uri smo bili privezani pri pomolu in pričelo se je izkrcavanje. Trajalo je le kakih 20 minut in vsi avtomobili so bili na kopnem, v mestu Bastia. 

V mestu se nismo ustavljali, kar takoj smo poiskali cesto proti Ajacciu in pustili Bastio za seboj. Nedaleč za vasjo Borgo  smo zapustili vzhodno obalo otoka in cesto, ki ob tej obali vodi proti mestecu Bonifacio ter se po dobri asfaltni cesti napotili proti zahodu v notranjost otoka, proti vasi  Ponte Leccia. Do sem je iz Bastie 50 km poti.  Tam smo imeli vnaprej predviden postanek pri veliki samopostrežni trgovini, ki je odprta vse dni v tednu.  Pred trgovino smo se znašli ob 14.uri. V krdelu smo planili v trgovino in nabavili še zadnje zaloge za na pot.  Ženske so kupovale energijske ploščice, suho sadje, kartice in zemljevide poti GR-20. Nina je nakupila hrano za zajtrk za naslednji dan za vso skupino.  Sam sem se odločil za bolj močne zadeve - steklenico škotskega viskija za zdravstveno preventivo in dve pločevinki Heinekena za trenutne potrebe. Dan je bil namreč že zelo vroč, obetala se je pripeka vse do 37 stopinj Celzija. In nikakor nisem želel dehidrirati že kar prvi dan. Podobno sta razmišljala tudi Rok in Boštjan, ki sta se mi kmalu pridružila vsak s svojo pločevinko v roki na klopci pred avtomati v preddverju trgovine. Tam smo v miru počakali celo malo večnost, da so tudi naša dekleta opravila svoje nakupe.  

Slabo uro vožnje je trajalo, da smo prišli do zahodne obale otoka. Nekaj minut smo se vozili tesno ob obali in  opazovali morje na naši desni. Tudi ob  vključeni klimi je bilo v kombiju  vroče, hrbti so se nam lepili na sedeže. Nekaj minut je vladala tišina, potem pa smo pričeli namigovati, kako prijetno bi bilo za par minut skočiti v nebeško sinje morje. Nina se ni pustila dolgo prositi. Najbrž so tudi njo zamikale čudovite peščene plaže, ki so se nizale ena za drugo. Pri vasici Lozari smo opazili parkirni prostor pred campingom Le Belgodere in že smo poskakali iz kombija. Iz potovalk, ki so bile povsem na dnu polno naloženega prtljažnika, smo nekako izvlekli kopalke in kopalne brisače ter se skozi precej poln kamp napotili proti obali. Pričakala nas je peščena plaža, posejana z le redkimi kopalci. Na hitro smo se preoblekli v kopalne kostime in že smo bili vsi v vodi. Še prehitro je minilo tistih nekaj minut osvežitve in že nas je Nina priganjala nazaj v kombi. Do večera smo morali priti še do Calenzane, postaviti šotore in se do 19.ure javiti v gostilni, kjer imamo rezervirano večerjo.  Ura pa je bila komaj 15.45, gotovo bi lahko ostali v vodi  vsaj še pol ure…

Po slabi uri, kolikor smo ostali na plaži, smo se napotili naprej proti Calviju, katerega obris se je že kazal na drugi strani velikega zaliva. 

Malo pred Calvijem smo zavili v levo proti hribom, proti 8 km oddaljeni vasici Calenzana. Tu se pričenja pot GR-20. V vasici je camping, v katerem se ustavi in prenoči večina pohodnikov, ki pričenjajo pot GR-20 v smeri od severozahoda proti jugovzhodu.  V camping smo prispeli nekaj minut pred pol šesto uro zvečer.

Nina je skupaj z Milo odšla v recepcijo, da se dogovori okrog namestitve in predvsem, da skuša prepričati receptorko, da bi nam nekdo prestavil kombi  iz campinga na planirani konec našega trekinga - na sedlo Col di Vergio. To sedlo je od campa v Calenzani oddaljeno kakih 130 km. Cesta do tja pa je zelo ozka, ovinkasta in za kombi še bolj zoprna kot za manjša vozila, saj je na nekaterih mestih srečavanje vozil skoraj nemogoče.  Po dolgotrajnih pregovorih, v katerih je Mila uporabljala italijanščino, receptorka francoščino in Nina angleščino, so vse tri složno ugotovile, da bo kombi čez nekaj dni na pravem mestu. Pri tem je odločilno vlogo odigral mobitel s svojo funkcijo translate. Nina je nanj natipkala svoj govor v angleščini, pritisnila čarobno tipko in stroj je tekst prevedel v francoščino.  Znajti se je treba, pa gre.

Ostali pohodniki smo medtem postavili šotore v senco in zmetali vanje svoje stvari. Boštjan in Mila sta imela srečo in dobila postelji v zadnji prosti  sobi, ostali smo morali na armaflekse. Rok in Brigita sta v prvem poskusu šotor postavila sredi mravljišča. Ker se jima je čez kako uro zazdelo, da je v šotoru že gneča, sta šotor raje prestavila par metrov proč in mravljam prepustila prvotno lokacijo.

Malo pred 19.uro smo se odpravili proti eni izmed vaških oštarij. Ko smo se pojavili na vrtu in je Nina povedala, da imamo rezervirano večerjo, je gazdarica obupano  zastokala, da smo prezgodnji in da naj pridemo kake pol ure kasneje. Želeli smo se usesti in pred večerjo kaj popiti. Pa ni bilo dobro. "Sedaj pripravljamo pogrinjke, pridite kasneje". Pa smo šli. Le par metrov naprej je prijeten barček Le Chez Michel GR20, s sodi in stoli zunaj ob cesti. Počili smo se tja in runda Pietre je bila nemudoma v obdelavi .  S Pietro se bomo v prihodnjih dneh srečali še večkrat, zato je najbolje, da jo kar takoj predstavim. To je lokalno pivo,  vsebuje tudi  kostanj in je precej močno, ima namreč lepih 6% alkohola. Steklenica ali pločevinka drži 0,5 litra. Njena manjša sestrica je Serena, ki je v vsem enaka, le da je velikost pločevinke skromnih 0,33 litra. Zaradi tega smo jo moški v glavnem zanemarjali, le katero izmed deklet se je občasno odločilo zanjo. Pivo Pietra imajo povsod na Korziki, druga piva se da dobiti bolj poredko. Le v trgovinah imajo tudi Heinekena z rdečo zvezdo.   Ima pa Pietra povsod na Korziki kar lepo ceno. V planinskih kočah jo cenijo na 6 ali 7 evrov, le v eni izmed nižje ležečih koč so jo imeli po 4,50 evra.  Drago je tudi v turističnih krajih na obali. V  neki betuli ob obali v Calviju sta Rok in Boštjan dosegla rekordno visoko ceno, zaračunali so jima jo po 9 evrov! 

Ob 19.30 uri smo se vrnili na večerjo v prvo oštarijo. Menu je bil kar dober, dobra je bila tudi cena. Za dva hoda, sladico in nekaj malega vina smo plačali lepih 27 evrov po glavi. Ni kaj, Korzika je lepa, a draga.

Pred  večerjo nas je Nina obvestila, da bo prišlo do spremembe programa trekinga. Pot Cirque de la Solitude (v prevodu Krnica samote), ki smo jo imeli na programu šesti dan trekinga,  je namreč uradno zaprta in prehod preko nje je prepovedan. Pred nekaj dnevi oz. natančneje 10.junija se je namreč  na tej nevarni poti med hudim neurjem  utrgal velik plaz iz mešanice topečega se snega, blata in skalovja.  Plaz je pometel tudi planince, ki so se v tako slabem vremenu odpravili po tej poti. Trije so mrtvi, sedem ranjenih, dva planinca pa še vedno pogrešajo. Oblasti so pot GR-20 na tem odseku takoj naslednji dan zaprle in prepovedale prehod.  

Namesto nje pa so uredili "obvoz" od koče Haut Asco preko grebena, ki povezuje vrhova Monte Cinto in Punta Minuta. Ta pot poteka nekoliko bolj vzhodno od prejšnje variante poti in je nekaj lažja. Predvsem pa je manj izpostavljena plazovom in padajočemu kamenju.  O naši poti na tem delu bo odločalo predvsem vreme. Če bo slabo, bomo šli z avtobusom tri ure naokrog grebena. Če bo v redu, bomo prečkali greben in se morda vmes celo povzpeli na najvišji vrh Korzike, Monte Cinto (2706 m).  Vsi smo si malce oddahnili, saj je Cirque de la Solitude resda  lep, a tudi zelo zahteven in predvsem zelo nevaren del poti. Mi pa brez čelad. O težavnosti te poti se lahko prepričate tukaj  Cirque de la Solitude - sestop . 

Po večerji smo se utrujeni zavlekli v šotore in kmalu je v taboru zavladal nočni mir. Od našega odhoda iz Ljubljane je minilo že dobrih 24 ur in tako dolga pot zbije vsakogar. 

2. dan, 19.7.2015, do koče d'Ortu di u Piobu (1570 m)

2. dan, 19.7.2015, nedelja: Calenzana (275 m) - Refuge d'Ortu di u Piobu (1570 m) - Monte Corona (2144 m)

Vzpona 1.550 m, sestopa 235 metrov, razdalja 12 km, planiran čas hoje 6,30 ure, dejanske hoje malo manj kot 7 ur, od 06.45 do 13.40 ure. Vreme sončno, vroče, v dolini do 37 stopinj, pri koči 30 stopinj. 

Vstajanje je bilo dogovorjeno za 6.uro. Vendar smo se vsi zbudili že prej in ob 6.uri smo bili vsi že zbrani pri jedilnici. Pozajtrkovali smo dobrote, ki jih je prejšnji dan nakupila Nina v vasi Ponte Leccio - kruh, marmelado in maslo, salame, sir, kumare in paradižnik. Nekaj od tega kar je ostalo, smo spravili v hladilnik za naslednjo skupino, ki pojde na isto pot en teden za nami, nekaj pa pospravili v nahrbtnike za malico na poti. 

Potem nam je Nina pomagala pospraviti šotore. Šotori so znamke Qechua in so zelo enostavni za postavljanje. Odvežeš vrvico in šotor se praktično "razleti". Poiščeš primeren prostor in ga postaviš na tla, pa je opravljeno. Le zaradi lepšega smo uporabili še kak klin in ga fiksirali. Stranice pa smo obložili z debelimi kamni, da se ob robu ni vihal navzgor, kar si je silno želel storiti. Pospravljanje šotora pa je druga reč. Najprej je treba zapreti vse zadrge. Potem moraš paziti, da je povezovalna vrvica prosta in na pravi strani. Sledi najtežji del. Ko šotor zložiš kot harmoniko, je potrebno palice zlomiti v osmico in to osmico stisniti skupaj, da dobiš krog premera cca 70 cm. Ta krog potem zvežeš s povezovalno vrvico in šotor strpaš v vrečo.  Meni se je zdelo prenevarno, da bi sam "lomil" palice v osmico, zato sem ta del posla prepustil Nini. Če se kaj zlomi (in meni se gotovo bi), naj raje to opravi sama. Ne bi bil rad kriv, da bi kdo iz naslednje skupine moral spati na prostem. 

Ob 6.45 smo bili vsi pripravljeni na odhod. Sonce je bilo že visoko in napovedan je bil zelo vroč dan. Počasi smo krenili navzgor po vasi Calenzana. Že na prvem ovinku je bila postavljena tabla, ki nam je povedala, da tu prične pot GR-20 in da imamo do koče d'Ortu di Piobu 6,30 ure hoje.

Ko smo šli mimo bara, kjer smo se seznanili s Pietro, so bile tam skupine pohodnikov, ki so zajtrkovale. Potem smo šli mimo pekarne, kjer so drugi pohodniki kupovali kruh in pecivo za malico na poti. Markacije so nas vodile še mimo cerkve, potem pa smo pri vodnjaku končno zavili v hrib. 

 

Pričetek poti je bil obetajoč. Zlagoma smo se vzpenjali po lepi poti, za nami pa so ostajali čudoviti razgledi na morje in predvsem na lep zaliv, v katerem počiva mesto Calvi.  Po dobri uri prijetne hoje smo bili na prvem izmed treh sedel, kolikor jih moramo obiskati danes. To je sedlo Col de Revalente na višini 616 m. Ustavili smo se za kratek počitek, razgledovanje in fotkanje. Na sedlu stoji zanimiva kamnita gmota, ki zelo spominja na silhueto slona, z lepo oblikovanim rilcem.

S sedla pot zavije po pobočju v levo in se nekoliko spusti, preden se med borovimi gozdički in starimi kostanji osamelci ponovno prične dvigati proti sedlu Bocca a u Saltu. 

Hodili smo dokaj hitro, po poti smo prehitevali večje skupine pohodnikov, ki so na pot krenili precej pred nami. Na enem izmed krajših postankov nam je naproti pripeljal gorski kolesar. Z začudenjem smo opazovali njegovo kolo, saj je imel na njem gume, ki bi jih prej prisodil kakemu težkemu motorju, debele so bile vsaj 15 cm.  Nina je diktirala kar soliden tempo, a po pričakovanju smo ga vsi pohodniki zmogli brez večjih težav. Že ob 10.uri smo bili na drugem sedlu - Boca a u Saltu na višini 1250 m. Tudi s tega sedla se odprejo čudoviti razgledi, tako nazaj na morje kot naprej na vrhove, ki jih bomo obiskali v naslednjih dneh. Nina nam kaže posamezne vrhove in izgovarja njihova imena. Počasi se nam vtiskajo v spomin - Monte Cinto, Paglia Orba, Punta Minuta, pa Monte Corona. Vroče je, morda bi bilo bolje kreniti na pot bolj zgodaj zjutraj…

S sedla ponovno sledi najprej kratek spust, potem pa precej strm vzpon, ki nekoliko spominja na pot skozi Žrelo na Storžiču. Ob 11.35 uri se srečamo s prvimi verigami, s katerimi tod varujejo težavna mesta. Prehod po skalnih ploščah v grapi ob gorskem potočku ni preveč zahteven, saj so skale suhe in gojzarji dobro prijemajo. 

V mokrem vremenu pa so verige gotovo v veliko pomoč. Ob 12.45 uri smo na tretjem sedlu - Bocca a u Bazzichellu ali po francosko Col de Bassiguell, ki je na višini 1486 m. Od tod že dobro vidimo kočo Piobu d' Ortu. 

Na Korziki uradno sicer govorijo francosko, a obstaja tudi korziški jezik (Corsu ali Lingua Corsa), ki je prvotni jezik prebivalcev otoka in sodi med romanske jezike. Na hitro je bolj podoben italijanščini kot francoščini, govorijo ga tudi na delu otoka Sardinija.  Značilno zanj je, da se večina besed konča s črko U. Torej, kjerkoli bo v tekstu beseda, ki je ne poznate in se konča na U, je to korziščina. Ortu di Piobu menda v korziščini pomeni Brezov gaj. Tako nam je vsaj zatrdila Nina in nimamo razloga, da ji ne bi verjeli. Še zlasti, ker je okrog te koče res moč najti kar številne breze. 

A do koče je še precej daleč. Prečkati moramo celo pobočje na naši levi in se potem spustiti v jarek pod kočo. Zadnje metre pa se pot dvigne iz jarka in pripelje do koče, ki stoji na manjši planoti, obdana z brezovim gozdičkom. Pri koči smo ob 13.38 uri.  Koča je bila odprta, čeprav smo pričakovali, da jo bodo odprli šele ob 17.uri. Nina se dogovarja za prenočišče, ki je sicer že rezervirano vnaprej. Nato nam pove, da bo večerja ob 19.uri.  Sledi tuširanje, pranje preznojenih majic in nogavic in seveda obvezno pivo. Sam stopim do nekaj minut oddaljenega izvira in si natočim sveže in precej mrzle vode. Medtem šank v koči zaprejo, ker se oskrbnik odpravlja kuhat večerjo.  

Ko se vrnem do koče, Rok poželjivo gleda v  skalnat vrh nad kočo:"Kaj, če bi skočili tja gor?".  Tam se šopiri lep hrib, 2144 m visoka gora Monte Corona. Malo se spogledujemo, kdo bi šel. Eden za drugim odmahujejo z glavo, dan je vroč in vsi bi radi počitek. Na situ ostanemo le trije - Rok, Nina in jaz. V nahrbtnik vržem rezervno majico, srajco z dolgimi rokavi in plastenko vode. Tudi Rok ima majhen nahrbtnik, Nina pa samo bidon vode. Ob 15.30 uri krenemo od koče nazaj v jarek, po katerem smo prišli. Tam je namreč na karti vrisan začetek poti na Monte Corono.  Sredi jarka Nina najde sledove neke potke in  po njej se pričnemo dvigati. Kmalu najdemo pot z markacijami, ki  se strmo dviga proti sedlu Bocca di Tartagine, katero leži med vrhovoma Capu a u Dente in Monte Corona. 

Pot do sedla je markirana, saj je del poti Tra Mare e Monti, ki vodi iz Calenzane proti vzhodni obali otoka. Nina na čelu diktira zelo oster tempo in Rok ji z lahkoto sledi. Meni zmanjkuje sape, pa tudi pot s čela mi neprestano zaliva oči.   Dvakrat si izborim postanek za par sekund, pa že spet hitimo navzgor. Globoko pod seboj vidimo kočo, kot bi jo gledali iz letala.  Od sedla dalje je brezpotje, vendar je slabo vidna stezica lepo označena z možici. Ob 16.38 uri smo na vrhu. 

Skoraj 600 višinskih metrov smo premagali v  dobri uri. Spust je še hitrejši. Z vrha se spustimo kar naravnost navzdol proti sedlu in kmalu zabredemo v skoraj neprehodno grmičje. S težavo se prebijemo malo v desno, kjer je melišče. Potem zdrvimo navzdol in se na sedlu obrnemo bolj v levo. Skozi brezov gaj se v bližini izvira vrnemo do koče. Tik nad kočo najdemo markacije, po katerih bi morali kreniti proti vrhu. Z obvozom preko jarka smo zapravili nekaj višinskih metrov in nekaj minut časa. Pri koči smo par minut po 17.uri, za vzpon in sestop smo porabili manj kot dve uri.  Pred kočo so nas že čakali oslički in konji, s katerimi iz doline h koči tovorijo hrano in pijačo.

Za večerjo imamo precej slano juho iz vrečke, lečo s klobaso in pocast marmorni kolač. Ker sem preko dneva porabil kar precej moči, si dvakrat napolnim krožnik z lečo v omaki. In kmalu zatem sem plačal davek na požrešnost. Leča me je grozno napenjala in ponoči sem moral dvakrat do toaletnih prostorov. To bi še šlo, če bi bil wc v koči ali kje blizu. Pri tej koči pa je kraj, kamor še cesar hodi peš, oddaljen dobrih 100 metrov. Do njega se je potrebno prebijati preko skalovja in trat, saj pot do tja ni urejena niti označena. Dvakrat sem se znašel pri pomivalnici posode, preden sem končno našel pravo mesto. Noč je bilo jasna in navdušen sem bil nad pogledom v zvezdno nebo. Nikjer nobene luči, ki bi motila svetlobo zvezd. Res enkraten pogled.  Več kot pol ure sem ostal zunaj in buljil v nebo. Potem pa nazaj na pograde med stenice… Že zvečer sem ugotovil, da sem pri razvrščanju stvari med "camping komplet" in "planinski komplet" v potovalki pozabil spalno vrečo, ki edina sodi v oba kompleta. Noč je bila topla in spalke niti nisem preveč pogrešal. Le proti jutru se je malo shladilo, ko je skozi na stežaj odprto okno zapihala sveža sapica. Poiskal sem termoflis in se pokril čez noge, pa sem tudi to prestal. 

Nina je spala na pogradih v prvem nadstropju. Sredi noči se je k njej preselila tudi Mila, saj naj bi jo spodaj motilo moje smrčanje. To je sicer zlobno natolcevanje, saj če res smrčim (o čemer dvomim, saj se še nisem slišal smrčati), potem smrčim zelo milo.  Zanimivo pri tem je, da sta bili čez par dni obe dekleti, ki sta spali zgoraj, v oteklinah in bulicah. Očitno sta bili  žrtvi ugrizov ali pikov neznane živali. Po mojem mnenju sta si to nadlogo navlekli že kar prvi dan na zgornjih pogradih, kjer je moralo biti stenic več kot spodaj. Vsi ostali (z izjemo Boštjana) smo jo odnesli brez oteklin.